petek, 18. januar 2019

Stradanje v dobi blaginje

Ne o hujšanju. Pač pa o prvem pravem potovanju, trekingih in sodobnih iniciacijskih preizkusih.


Prvo potovanje, na katero sva si predrznila iti z bratom brez varovalnega spremstva staršev, je bilo v Indonezijo. Ampak namesto da bi se vrnila bogatejša za kup poznanstev in nenavadnih doživetij, sva spoznala predvsem, kaj se pravi biti lačen. Ker sva se, ne da bi se o tem zavestno dogovorila ali da bi bila k temu kakor koli primorana, ukvarjala predvsem s tem, kako porabiti čim manj denarja. Če me spomin ne vara (in verjetno me ne, ker je ta podatek vse preveč bizaren), sva porabila 560 dolarjev. Oba skupaj. Po grobem preračunu to znese deset dolarjev na enega na dan, pomeni pa tudi, da sva dejansko stradala. Sprva sva je bilo vse, kar sva pojedla poleg zelo skromnega sadnega zajtrka, ki je bil običajno vključen v ceno prenočevanja, ena porcija nasi goreng (pražen riž z zelenjavo), in to je bilo to. Po nekaj dneh nama je dramatično upadla energija in takrat se nama je posvetilo, da določeno količino kalorij človek dejansko potrebuje, da preživi!!! … Kar zadovoljna sva bila, ko sva odkrila tako zvane Tango napolitanke, ki so jih prodajali na vsakem vogalu. Z njimi sva načrtno zadovoljevala potrebe po sladkorju, ampak bognedaj, da bi si privoščila ta veliki paket, ki je stal par današnjih centov več od ta srednjega … 

Ena z Balija. Djoko Pajković, kot sva ga imenovala,
in moja malenkost.

Tako sva ga sračkala štiri tedne. Večino časa sva se samo trudila, da sva ostajala znotraj čim nižjega budžeta, sanjarila o hrani in vrnitvi domov. Ko naju je oče pobral na Brniku, naju je moral najprej peljati na najdebelejše, najbolj mastne kremšnite na Bled. Naključje je hotelo, da sva se par dni kasneje šla slikat za nove dokumente, na katerih sem še nekaj let strašila s tako dachauskim imidžem, kot ga nisem imela ne prej ne kasneje!

Tej fazi skopuškega stradanja je sledila faza zgražanja nad lastnim početjem. Nekaj let in veliko prepotovanih držav kasneje sva se z bratom tolkla po glavi zaradi svojega indonezijskega obnašanja in obžalovala, kaj vse bi lahko doživela in kako dobro bi se lahko imela, če bi dvignila svoj dnevni proračun le za par dolarjev. Ampak še slabi dve desetletji po prvem potovanju, ko sivi lasje na moji glavi počasi dobivajo glasovalno večino in ko moje zgražanje vse bolj nadomešča blagohotno sprejemanje, naju, negodna zelenca, precej bolje razumem.

Kajti če to zgodbo primerjam s povesticami mojih bližnjih, ki so si v nekem trenutku svoje mladosti privoščili takšno ali drugačno stradalno kuro (pa ne zaradi doseganja lepotnih idealov), je jasno, da ne gre za arbitrarno čudaškost. Očitno si s tem v današnji dobi blaginje, ko nam je k riti prineseno čisto vse, česar se domislimo, sami ustvarjamo nekakšen iniciacijski preizkus. Kot da se brez pravih ali umetno ustvarjenih okoliščin pomanjkanja ne bi mogli spoznati, pomeriti s samim sabo, brez takega samospoznavanja pa ne bi mogli zares vstopiti v odraslost! Včasih so mladci hodili lovit medvede z golimi rokami, no, danes pa gremo brez hrane na počitnice. Kar je manj nevarno, ne pa tudi nujno manj neudobno.

Kaj me je spodbodlo k temu razmišljanju, ko pa sta vendar moja mladiča še daleč od osamosvajanja? V zadnjem letu je moj dragi mladi prijatelj prehodil dobršen del sredozemskih in še par atlantskih otokov za povrh. Sam, s spanjem na prostem in z minimalnimi stroški. Najslikovitejši del njegovih javljanj so poročila o hrani, kajti da bi s sabo prenašal čim manj, eksperimentira s čim lažjimi in čim cenejšimi možnostmi prehranjevanja. Kar je na trekingih, kjer človek ob vsakodnevni osem- ali večurni hoji pokuri ogromno in na koncu sanjari samo o požrtijah, presneto težko. Nekaj časa je fant vztrajal na oreščkih, češ da imajo najboljši kalorični izplen, pa so se mu nekje sredi Korzike zagabili, in od takrat preizkuša nove možnosti. A tudi s temi se nam, ki o tem samo beremo, slej ko prej predvsem zasmili. 

Moja predjed med trekingom po Korziki: juhica iz vrečke. Mmmmm ...!?

(Ni edini, ki ga poznam, ki se gre trekinge na tako dolgočasen pogon. V Čilu sem obhodila slavne stolpe Torres del Paine v družbi Američana, ki je s sabo tovoril samo goro energetskih ploščic. Že res, da je s tem prihranil težo kuhalnika, posode in plina, pa vseeno se mi je malo zasmilil, ko sem se v taboru spravila kuhat svoje instantne, a po celem dnevu hoje vseeno še kar apetitlih makarone, on pa je pač odvil eno od ploščic. Celo tako se mi je zasmilil, da sem mu ponudila del svoje, težko prigarane košte, pa se mi je samo zahvalil in zmazal še eno ploščico. In tako za zajtrk … malico … kosilo … prigrizek na poti … in večerjo. Pet dni trde hoje zapored. Hm. Če je vse, kar te čaka zvečer v taboru, par sadnih ploščic – kaj ti pa potem sploh ostane od življenja?) 

Allen, stolpi Paine in njegov (ne pretežki) nahrbtnik.

Ampak da se vrnem k aktualnemu raziskovalcu toplih otokov. Seveda med njegovimi pohodi po virtualnih in realnih kanalih odmeva kar nekaj komentarjev v stilu »ali mora stradati« in »pa naj si za božjo voljo privošči normalno hrano« in »ti jaz plačam kosilo«. Teh pametnjakovičev ne bi smela grajati, ker sem tudi sama fanta skoraj prisilno »poslala« na najboljšo lazanjo na Korziki. Pa vendarle, medtem sem malo razmislila in zdaj vem drugače. Bor, ti kar vztrajaj in stradaj, dokler je treba. Ker drugače ne moreš – in jaz vem, da ne gre (samo) za šparanje. Pa srečno na tvoji poti!

2 komentarja:

  1. Res je, čist preveč smo razvajeni! :D




    Lazanje je bila pa vseeno dobra...

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne vem, če smo res razvajeni. Samo taki časi so, da nam nič ne manjka, potem si pa to ustvarimo sami ...

    OdgovoriIzbriši

Traktor sredi Atlantika

O severu Lanzarota, skoraj idealnem počitniškem dnevu in otroškem dojemanju vrhuncev Naj najprej pojasnim, da na Lanzarotu traktorjev ni...