sobota, 19. januar 2019

Enkratno sankanje!


Stari grad nad Kamnikom


Enkrat globoko v moji puberteti se je Božiček res izprsil in večini družine prinesel nove alpske smuči. V tistih časih ni bil to nič manjši finančni zalogaj, kot je še dandanes, zato smo bili še bolj v skrbeh za njihovo blagostanje. In smo se jih namenili krstit na Krvavec, pa nas je na parkirišču odvrnila običajna krvavška gneča. Nekje v analih družinske zgodovine se je izgubil podatek, koga je obšel božanski navdih, toda rezultat iskanja nadomestnega cilja je bil, da smo se z nihalko in mučilno enosedežnico dali potegniti na vrh Velike planine, češ da bomo odsmučali v dolino. Kar na alpskih smučeh, kaj je pa to takega, saj gre itak samo navzdol. Do planine Dol je nekako še šlo, nadaljevanje skozi Dolski graben pa nam je hitro pokazalo zobe. Če ste kdaj hodili tam, veste, da strmi, mestoma prepadni gozd že sam po sebi ni ravno smučarski teren, poleg tega pa je bil sneg slabo predelan in s spuščanjem ga je bilo vedno manj … Pod frišnimi dilcami je škrtalo in se iskrilo, da je bilo veselje! Ne vem, koga je bolj bolelo – naša srca ali »Božičkovo« denarnico. A »klanje in sranje«, kot imam zapisano v dnevniku, smo preživeli, Dolski graben pa v družinskem žargonu postal izraz za … no, nekaj res slabega. (Sem od takrat že mnogokrat šla skozenj, pa mu še vedno nisem našla svetlejše plati.)

Ne ravno sankaški tereni za najmlajše ...

Danes sem pa večkrat pomislila nanj, ko smo se namenili sankat – čisto slučajno spet v kamniški konec. Natančneje na (precej pohlevnejši) Stari grad. No, tudi to ni ravno sankabilen teren, a kaj pa vem, nekako sem si domišljala, da se bo nekje v ozadju pokazal do tedaj skrit, ravno prav strm, zasnežen in utrjen kolovoz, po katerem bomo z dvema mladičema vriskaje odbrzeli v dolino. Med vzponom po skromno poprhanem gozdu je moj neosnovani optimizem jadrno upadal. Snega je bilo bolj za vzorec kot za resno sankanje, na poti pa samo blato, kamni, korenine in nekaj plundrastega ledu. Začimba, ki je tedaj v Dolskem grabnu nismo imeli, sta bila pa dva človeška mladiča … A do Zmajevega vrha, kot mu reče Tastarejša, smo se nekako zvlekli in na sedlu pod njim dejansko našli travnik, na katerem smo se lahko za silo parkrat spustili. Vse skupaj si ne bi zaslužilo zapisa na blogu, če ne bi Tastarejša med enim od hitenj za mojimi sanmi začela tuliti »Lulat me!« in potem osuplo obstala. Prepozno!

Polulano je bilo seveda vse, od gat in žab do smučarskih hlač. Po nekakšni božji previdnosti sem za vsak slučaj preverila v sinetovi vrečki z rezervnimi oblekami, ki jo še vedno vsepovsod vlačim s sabo (za starejšo dondo tega pač ne počnem več). In glej čudo, v njej sem izbrskala čiste dekliške gate, sinove pajkice, ki so ji bile kakih pet številk premajhne, a jih je k sreči še spravila na rit, in njegove nogavice, ki jih je tudi navlekla na noge. Čez to je oblekla krilce, ki je urinski incident preživelo le z manjšo škodo, tako da je bila punca vsaj za silo spodobna, če že ne najtopleje oblečena. Tako ali tako smo bili le pol urice od avta, če se je morala odpovedati »sankanju«, pa tudi ni bilo pretirane škode …

Najbolj fotogenični del poti

Na vrhu je bilo sicer nekaj snega, a kaj, ko je cesta, ki pride naokrog, splužena do kopnega.

Tale travniček nam je kar zadostoval.

Po tej neprijetni sceni smo se namenili v dolino. Prej omenjenega sankabilnega kolovoza iz mojih sanj seveda ni bilo, a kljub mizernim pričakovanjem sva se z Malim celo malo sankala. Še večkrat sem ga pa kar vlekla po kopnem navzdol. Na srečo nisem imela zahtevnega klienta – Mali še nima prav visokih pričakovanj, kar se tiče sankanja, in že s sedenjem na sankah je bil čisto zadovoljen. Veselo se je smejal in vpil »Janka! Janka!« ter »Je! Je!« (kar lahko prevedemo v »Še bi se sankal!«). Čeprav nam je vsem odraslim med lomastenjem s sankami skozi napol kopni gozd spontano uhajalo na smeh, ko smo se neodvisno drug od drugega spomnili na pobijanje skozi Dolski graben, pa sankaška polomija s Starega grada sploh ni bila totalen fiasko, vsaj kar se tiče zadovoljstva najmlajših! No, vsekakor pa je bilo to enkratno doživetje – sankat se tja ne grem več.

Deda med veselimi spomini na smuko skozi Dolski graben.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Traktor sredi Atlantika

O severu Lanzarota, skoraj idealnem počitniškem dnevu in otroškem dojemanju vrhuncev Naj najprej pojasnim, da na Lanzarotu traktorjev ni...