sobota, 13. november 2021

Jesenska pentlja na Setičah

Razgledni koroški skorajdvatisočak se je že večkrat izkazal kot posrečena izbira za kvareče se vreme in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Oblačnost se je ves dan zatikala na grebenu Košute, midva pa sva iz vedno slikovitih Sel po našponani označeni poti na vrh prišla v slabih dveh urah, kar za najino kondicijsko stanje sploh ni slabo. Ker so najini prosti dnevi preredek bonus, sva morala soboto izkoristiti do konca, zato sva sklenila raziskati še brezpotni vzhodni greben Setič (1922 m; gora se odziva tudi na nemško ime Freiberg, medtem ko mi Klinarjeva vztrajna, domnevno najbolj legitimna različica Z'če v knjižni slovenščini ne gre izpod prstov). Hitro sva ugotovila, da po grebenu vodi skromna, a vendarle izsekana potka, in da je točno take sorte, kot se prileže na spokojen poznojesenski dan.

Na Krivi peči (Terklturm) začne greben strmeje padati proti dolini Borovnice. Najin prvi plan je bil, da prelisičiva oznake in si pot do sedla Vrata med Setičami in Javornikom skrajšava prek severnih pobočij Setič. Stezico sva našla, je pa tako malo hojena, da je bila za najin okus čisto preveč drseča in čisto preveč prepadno gozdnata, zato sva jo ucvrla nazaj na greben in poskusila še stezico, ki s Krive peči preči po južnih setiških pobočjih. Ta je k sreči bistveno bolje uhojena in nadvse vredna greha, ni pa čisto nedolžna – v bolj mokrih pogojih se teh prečenj res ne bi rada šla. S pomočjo možicev sva srečno obkrožila goro in se spet priključila na markirano pot na mestu, preden prečka najizrazitejšo grapo (odcep je označen z velikim možicem). Zapišem lahko samo še, da če bi že prej vedela za to zanko, bi bila gotovo moja stalna izbira ob vzponu na Setiče!

Dan je bil še vedno dovolj mlad, zato sva sklenila dodati še drugo zanko najini pentlji in raziskati še Vabučnikov graben med Javornikom in Setičami. Od Užnikovega križa sva v slabi uri prečila na sedlo Vrata in se najprej lotila iskanja poti v dolino nekoliko previsoko nad potokom. Hitro sva ugotovila, da iz te moke ne bo kruha, najin umik pa je še pospešila glasno sopeča zverina, ki je, čeprav samo slišana, Najdražjemu nagnala strah v kosti. Stezo sva nato vdela prav ob potoku in v fletnih serpentinah sestopila do nekdanje Babučnikove kmetije. Nadaljnji sestop po Vabučnikovem grabnu poteka po gozdni cesti, a je potok ob njej prikupno živahen. Do glavne ceste sva prišla precej nižje od izhodišča, tako da naju je čakala še slaba urica vzpona po markirani poti po t. i. stari cesti – a kaj bi to ob takem jesenskem dnevu!?

Standardni začetek v Selah.

Po Avstriji je megla vztrajala ves dan.

Setiče.

Vzhodni greben.

Idealen za poglede na Obir!

Stezica je zelo asketsko izčiščena.

Pogled nazaj, na Setiče.

Poskus na severni strani. Bolj strmo je, kot se zdi!

Južna stran je bolj uhojena ...

... in izjemno razgledna.

Košuta je bila ves dan v oblakih.

Ne vem, no, do kolikšne mere se strinjam.

Klasika ob poti na Vrata.

Nekdanja kmetija Babučnik globoko v Vabučnikovem grabnu.

Nak, po tej cesti bo treba kar peš.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Jesenska pentlja na Setičah

Razgledni koroški skorajdvatisočak se je že večkrat izkazal kot posrečena izbira za kvareče se vreme in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Obl...