Misija: Pohorje

Da imam s Pohorjem že tradicionalno probleme, je dobro znano. Verjetno to izvira iz mojih časov gorniške vzvišenosti, ko so bile tiste hoste premalo pozabljene, preveč civilizirane in pač preveč hostaste za moj okus. Recimo Rogla – saj tam zgoraj je strašno lepo in vse, ampak ko sem tam, mi vedno zmanjka nekaj višjega, lepšega, bolj skalnatega, nekaj, za kar bi bile tiste travnate poljane čudovito izhodišče … Tokrat sem začela negodovati že med vožnjo, po naselitvi v apartma sem pa očitno tako pretiravala, da je celo blagi Najdražji zaropotal, da se imam pravico samo še enkrat pritožiti, potem pa konec. Saj ga razumem, je pač apartma njegove službe in cenovno zelo ugoden, ampak to nepremičnino je moral zasnovati kak srednješolec – in to brez nadzora mentorja. Da ti uspe postaviti na jug obrnjen mansardni apartma, ki ima okna, a praktično nič naravne svetlobe, moraš biti mojster posebnega kova! Nova hiperturistična atrakcija, famozna Pot med krošnjami ali kaj že, tudi ni izboljšala mojega razpoloženja. Naj jim bo, vsaj bone se da pri njih porabiti in razgled z vrha je bil v jesenskem sijaju tak, kot se spodobi, toda vseeno je moja sitnoba začela kopneti šele na onem drugem stolpu, originalnem razgledniku na vrhu Rogle. Tistih 30 metrov zavitih stopnic je bistveno bolj adrenalinskih in bistveno bolj krošnjastih, v večernem zahodu pa tudi bistveno bolj čarobnih. Naslednji dan, ko smo opravili, po kar smo sploh prišli na Štajersko, pa je vse moje negodovanje dokončno potihnilo.

Že nekaj časa smo načrtovali pohod prek osrednjega Pohorja, ga prilagajali koronsko-vremenskim pogojem in se nazadnje znašli na hudo prepišnem sedlu pod Ribniško kočo. Pot od tja do Rogle seveda ni nobena neznanka, a jaz sem vsaj del do Lovrenških jezer prehodila prvič in bila očarana nad kombinacijo temno zelene, zlate in nebesno modre na opojnih, pa čeprav vetrovnih planjavah. Nadaljevanje od Lovrenških do Rogle je nekolikanj manj očarljivo predvsem zaradi množic obiskovalcev v supergah, ki jih starši niso naučili, da se v hribih pozdravljamo, potem pa nikoli ne vem, ali bi jih užaljeno ignorirala ali pa poudarjeno naglas kričala nanje z afektiranim: »Dober DAN!!!« 

Do apartmaja smo pripešačili v slabih šestih urah in po dobrih 13 kilometrih, kar je bil za podmladek dolžinski rekord. Mali se je kako četrtino poti sicer švercal na ramah, a je vseeno dobro marširal, Tastarejša pa bonusov itak ni več deležna in je v apartmaju samo obnemogla v horizontali. Drugi dan, ko smo šli lizat rane še do nekaterih pohorskih atrakcij, je zgolj renčala in se skulirala šele, ko je predse dobila ogromen pohan zrezek. Smo bili pa ponosni, da smo bili na cilju pred Najdražjim, ki se je pri Lovrenških jezerih obrnil in oddirjal po avto nazaj k Ribniški koči. Tistih dobrih dvajset kilometrov cijazenja nazaj na Roglo pač vzame svoj čas.

Jezerski vrh.

Ribniško jezero.

Pohorske planje.

Lovrenška. Tu samote ni bilo več, toplote pa tudi ne.

Pogled nazaj, na travnati Jezerski vrh, pod katerim smo začeli.

Pa še nekaj drugih pohorskih atrakcij:

Komur so všeč take stvari ...

... in take poti ...

Jaz imam pa raje takole!

Drseči sestop k Velikemu Šumiku. Res smo tudi mi kršili domnevno zaporo poti,
ampak neverjetno, koliko družin v najbolj drsečih supergah smo srečali!

Najdražji obuja spomine na šolska leta.

Pa še k Črnemu jezeru. Pred tremi leti nam je bil to podvig, zdaj kratek sprehod.

Še ena prej (levo) in potem (desno).