nedelja, 09. december 2018

Najboljše uspavalo

Stari tabor in Kranjska Gora


Moja otroka nista ravno zaspanca. No, seveda sta zaspanca v smislu tega, da potrebujeta normalno količino spanja in da celo Tastarejša, ki je že bližje šoli kot jaslim, le stežka zdrži brez popoldanske sieste. Sta pa ure daleč od mojih predstarševskih idealov o otrocih, ki mrtvi popadajo do pol devete zvečer, da starša potem še nekaj fletnih uric skrbita za naravni prirast v državi, gledanost trapastih TV-oddaj ali osnovno duševno higieno. S konkretno izkušnjo starševstva v žepu lahko rečem samo »Kapo dol!« tistim, ki jim uspe podmladek uspavati ob koncu TV-dnevnika, kajti ne glede na vse večerne rutine in rituale s Tastarejšo že prodiramo globoko čez deseto uro.

Potem pa pride konec tedna, kot je bil tokratni. V soboto smo šli za soncem na Primorsko, na Stari tabor (603 m), ki se sramežljivo dviga med Povirjem, Divačo in Lokvijo. Odkrili smo ga, ko smo Tastarejšo še nosili, tokrat je nanj seveda prišla sama. Izlet se je izkazal za popolnega v trenutnih adventnih razmerah: temperature so bile sprejemljive, višinska razlika pa obvladljiva (skromnih 200 m). Pot iz Povirja daje precej divjinski občutek (table OBMOČJE MEDVEDA seveda pripomore k temu) in je kar asketsko označena, začne se zložno, na koncu pa se postavi precej pokonci. Na srečo je strmina kratka in zasoljena s par metri jeklenice. Sicer se jo da obvoziti, ampak Tastarejša je zakorakala v dobo, ko ji tovrstni izzivi predstavljajo bistveno večje veselje kot hoja kar tako. Na vrhu sem prepoznala le dve napakici: pogled na vršno drobtinico Triglava, ki kuka nekje izza notranjskih vrhov, so nam zaplenili oblaki, ki so se še kar smukali naokrog, in prišli smo par tednov prezgodaj. Belolasi gospod iz Sežane, ki je na Starem taboru tako rekoč domačin (zgoraj je bil že več kot 7500-krat, letos po lastnih besedah komaj nekaj več kot 150-krat), jaslice v kolibi na vrhu postavi šele za božič. Pa nič ne de, z veseljem se bomo še vrnili.

Vzorne oznake na skalnatem vrhu

Z otrokoma sem sestopila na južno stran, v Lokev, kar je bližje in lažje, a vseeno se je nabralo kakih pet kilometrov razdalje. V avto, ki ga je okrog hriba dostavil Najdražji, smo prišli prezračeni kot svinjske nogice iz lokevske pršutarne, in po kosilu, med katerim sta ga mladiča še družno lumpala po oštariji, sta složno zaspala. Ob pol sedmih zvečer. Tako kapitalno, da do jutra ni bilo od njiju več ničesar. Kar me niti najmanj ni motilo!

Kal na poti

Divjina na dostopu

Koliba na vrhu. Še malo, pa bodo jaslice.

V nedeljo se takega večernega udobja nisem nadejala, ker to pa res ne gre, da bi otročad vsak večer mrknila brez vsakršnega truda! Za spremembo pa smo se namenili na sneg. Pričakovala sem srednjo žalost, kakršna so bili naši snežni dnevi v preteklih letih: obilo stresa pri oblačenju v avtu, dva mizerna spusta s sankami, glasno cviljenje in hiter umik na toplo, na kratko, mnogo truda za malo haska. Tudi pogled na komajda zasneženo smučišče, luksuzno naštelani cenik vozovnic (recite mi Gorenjka, ampak 20 EUR za dve delujoči napravi ob kratki, ozki progi se mi zdi veliko), aprilsko vreme in nizka uvodna motiviranost mlade ekipe niso obetali uspešnega dneva. Pa se je obrnilo čisto drugače: ko se je dvema smučajočima mladičema pridružila še Tastarejša (v varnem naročju svoje tete, ki je prav priročno ceritificirana učiteljica smučanja), so izginili na tisto patetično vlečnico in jih lep čas ni bilo nazaj. Medtem pa se je Mali izkazal za zagretega sankača! Takoj je zakapiral, za kaj gre, potem pa sem ga več kot dve uri nosila po klancu gor (da bi sam hodil, to pa že ne) in sva reže kot pečena mačka drvela dol. Če sem, preden sem dobila otroke, zmotno mislila, da se vsi otroci takoj vrešče kepajo in mavžajo in valjajo po snegu, sem zdaj že obupala nad mislijo, da obstajajo mladiči, ki jim je sneg dejansko všeč. Zdaj pa sem videla, da dejansko so in da je na mojo neizmerno srečo moj sine med njimi! 

"Zimska idila" v Kranjski Gori. To je vse, kar je bilo snega na smučišču!

Pod taktirko mlajšega je moški del ekipe odkril celo drajsanje po riti. Samo strmine ni bilo dovolj.

Mraza k sreči ni bilo, tako da je Mali mirno preživel brez rokavic in nama je bilo prihranjenega nekaj štrapaca. Vseeno se je po dobrih dveh urah mlajši del ekipe zatekel na toplo v gostilno, kamor so smučarji priropotali šele precej za nami. Tastarejša je bila od svojih smučarskih začetkov izčrpana, da je kar križem gledala in se je skoraj sesedla v svojem velikanskem stolu, pa tako sestradana, da se je iskreno razjokala, ko sem ji zaplenila ogromno porcijo špagetov izpred nosa ter je del dala ostala mladincem. »Mami, jaz sem tako lačnaaaaaa,« je milo potožila, na koncu pa tako ali tako ni zmogla pojesti vsega.

Seveda sta v avtu mladiča zaspala. Ob pol petih. Pa ne samo to. Spala sta tudi, ko smo se pripeljali domov, ko sem ju prenesla na kavč in ko sem vse pospravila. Mali je potegnil do jutra! Tastarejša se je ob devetih še malo zbudila, a kakega hudega žuriranja od nje ni bilo več. Očitno ju bo treba za mir v hiši še veliko vlačiti na mraz.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kekec v Mariboru

Malo o kulturi, malo o hribih in malo o drugih življenjskih problemih Večino slovenskih mladičev slej ali prej začara Kekec in Tastarejša...