Spolna vzgoja

S štiriletnico o pašteti, dojenčkih in čudežni moči poroke

Zadnjič sva imeli s Tastarejšo pameten pogovor. Sedela je v banji, marljivo mlatila kos kruha s pašteto in mi razlagala o prijateljsko-romantičnih odnosih v vrtcu. Situacija je razburljiva kot v kaki turški telenoveli. Hčerki je namreč prejšnjega »zaročenca« speljala prijateljica, s katero se še vedno dobro razume, z mojim nesojenim bodočim zetom pa ne več. Namesto njega ima zdaj nagledana dva kerlca (pa še kakega za rezervo), a se še ni čisto odločila, katerega bi.

Poroka - v otroški glavi ključ do ...

»Jih bom vprašala, kdo bi se poročil z mano,« je dejala in sklenila: »Tistega, ki bo prvi dvignil roko, bom vzela.« Tej pragmatični logiki nimam kaj dodati. Samo če bo glavni lump v skupini, tistega pa ne bi marala, tudi če bi on hotel njo, je rekla.

Nisem se mogla upreti drezanju v spotakljivo območje: »In kaj bo potem, ko bosta poročena?«

Ni se zmedla: »V bolnico bova šla vzet otroka.«

Aha. »Kako pa ga bosta dobila?«

»Iz trebuha ga bojo vzeli.«

»Komu?«

»Ja, meni, ne!«

Osnove so ji torej jasne. Vseeno sem vrtala naprej: »Kako pa bo prišel v tvoj trebuh?«

Mirno je žvečila pašteto in pojasnila: »Iz jajčeca. Ampak ne tistega od kokoške.«

»Kje pa je to jajčece?«

»Jaz ga imam v luliki.« Punca šteka bolj, kot sem pričakovala. Ampak čisto vse ji le ni jasno, ker me je takoj zatem vprašala: »Zakaj pa rabimo atije?«

Nisem se spustila v feministična izvajanja o (ne)koristnosti moških in sem se omejila na: »Atiji morajo dati semenčico, to je zelo majhen črviček. Šele ko pride semenčica v jajčece, začne mami v trebuhu rasti dojenček.«

K sreči me ni vprašala, kako pride semenčica v mamo, kajti to bi od mene terjalo izvajanja, za katera ne vem, ali sva že pripravljeni. Pogovor sem hitro speljala na manj spolzek teren: »Kako pa pride dojenček iz trebuha?«

Oklevala je le za hipec in odgovorila: »Skozi luliko. Tam, kjer lulam.« Potem pa je pogledala prek s pašteto pomazanega trebuščka na dele telesa, o katerih je tekla beseda, in zadeva ji ni šla čisto v zakup: »Kako pride dojenček skozi tako majhno luknjico?«

Sicer sem ponosna lastnica obravnavanega organa, a sem se vseeno raje izognila podrobnim anatomskim razlagam, ki jih niti sama nisem zares vešča (pa čeprav bi jih pri mojih letih in po dveh po naravni poti rojenih dojenceljnih morala biti). Tastarejša je bila tako ali tako zadovoljna z ohlapnim pojasnilom o raztegljivosti.

Zatem sva se preusmerili v porodničarske vode. Hčerka me je podučila, da se dojenček rodi s popkovino in kako jo ati prereže, nato pa sem bila na vrsti jaz z razlago, kje je popkovina privezana na mamico. Še kar zadovoljna sem bila, da sem se domislila, da je v mami nekakšna dekica, ki ji rečemo posteljica in dojenčka ščiti, dokler je v trebuhu. Me pa malo skrbi, kakšne tekstilne predstave so se ob tem izoblikovale v hčerkini glavi …

Medtem ko sem jo brisala z brisačo, sva s pašteto zaključili in čas je bil za bolj krvave zgodbe o carskih rezih, mamicah, ki umrejo in jim dojenčka izrežejo ven, ter dojenčkih, ki umrejo v mamicah. Na srečo je bilo to za Tastarejšo približno tako pretresljivo kot Rdeča kapica in razmesarjeni volkov trebuh, tako da je vse skupaj ni vznemirilo. Za konec sem jo pobarala: »A bi ti že lahko imela otroka?«

»Ne, ker nisem poročena!«

»Kdo pa lahko ima otroke?«

»Ja, tisti, ki so poročeni!«

Evo. Če vam slučajno ne gre ali če niste vedeli – samo poročiti se je treba, pa bo tudi kravca prišla. In tako gre rod naprej v štiriletnih možganih.