nedelja, 16. december 2018

Nova raven

Ne pomnim, kdaj sem šla nazadnje sama v sobico, ki je v večini hiš najmanjša. V strahu, da ne bi ostal brez mame, me namreč običajno prizadevno spremlja Mali. Sprva je to začinil s kar nekaj kričanja in butanja po vratih (ampak če je ostal zunaj, je bilo kričanja še precej več), zdaj pa je že prav priden straniščni stražar in se v kabini čisto dobro zabava. No, ne tako kot moj maček, ki je v mladih letih strašno rad čepel na straniščni deski, večino katere je zasedal moj nadvse cenjeni del telesa, in s tačko spremljal papirčke, ki so romali mimo njega v temine kanalizacije … Mali je na srečo zadovoljen s tem, da vleče papir iz držala in ga nosi v školjko ali koš (moja prepričevanja, da mu tega ni treba delati, so približno tako učinkovita, kot kadar hočem Najdražjega prepričati, da ne bom pustila, da bi otroka umrla od mraza). Nadvse mikavna mu je tudi metlica za čiščenje stranišča, a dokler ne pokaže določene stopnje zrelosti, ta priročni predmet zanj ostaja tabu.

Danes pa je Mali straniščno spremstvo povzdignil na novo raven. Ko je videl, da sem zasedla svoj položaj na školjki, si je iz predsobe prinesel pručko, jo strateško namestil in se še on zadovoljno usedel. Točno med moje noge!

Pa dobro sranje!

Straniščni dvosed
(zaradi varovanja zasebnosti brez človeških modelov ...)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...