Čudodelni možje

O pozabljenih bundah, Miklavževem sejmu in Polhograjski gori

»O, šit!«

Ta vzklik mi je dobro znan iz mladosti, ko smo se ob njem vsi zdrznili, kajti oznanjal je, da smo nekaj pozabili. Pozabljali smo vsevprek, največkrat pa se je izvil iz ust moje mame. Nanašal se je na različno usodne predmete: vrečo mesa v hladilniku, fotoaparat na planini Krnica nad Bovcem ali recimo potne liste pod blazino v kajuti trajekta na Korziko. No, na najvišjem izhodišču pod Polhograjsko goro sem ga tokrat rodila sama, ko sem ugotovila, da sem v hektiki pakiranja v avto sicer stlačila kakih sedem vreč prtljage (za poldnevni izlet!), svoje bunde pa pač ne. Še sreča, da sem na hitro vzela vsaj dodatno jopico in da zunaj ni bilo sibirsko mraz.

»O, ŠIT!!!«

Le nekaj trenutkov zatem me je prešinilo, da doma ni ostala samo moja bunda, pač pa tudi obe otroški. Glede na to, kako občutljiv je moj Najdražji na kombinacijo otrok in hladnega vremena, sem že videla predčasen konec ture. Pa me je presenetil, saj je mirno sprejel improvizirane rešitve. Malega smo zapakirali v nekdanjega pajaca njegove sestrice, in če že ni okoli skakal možat, ga pa vsaj zeblo ni. Tastarejši pa smo nadeli vse jopice, ki smo jih k sreči imeli s sabo kar nekaj, debelo kapo in šal. Izgledala je celo nekako outdoor kul!

Pogled čez Koreno

Strme stopnice do cerkve na vrhu

Mali. Z bagrom, kakopak.

Na Lovrenca alias Polhograjsko goro smo po nemarno strmem kolovozu nato splezali razmeroma brez težav. Še najbolj nama je živce kravžljal Mali, ki še ni dojel, da pozimi pač ne more imeti toplih rok IN še v njih ves čas držati bagra. Toda ko je med sestopom zaspal, je vozilo dneva (kaj dneva, leta!) vendarle izpustil in si dopustil nadeti rokavice. Da ga ne bi prehitro zbudila s prestavljanjem v avto, sem požrtvovalno izjavila, da bom z njim sestopila še tristo ali koliko višinskih metrov do Polhovega Gradca.

Zdaj me je presenetila Tastarejša: »S tabo grem!« Ostala sem brez besed – razen teh, da je seveda dobrodošla – saj se je do sedaj še vedno raje vozila, kot da bi pešačila. Tokrat pa je čebljaje odskakljala z mano do doline, in vsakokrat, ko nas je med hojo po cesti prehitel Najdražji z avtomobilom, mu je ponosno zatrdila, da bo nadaljevala peš. Vsaj še kak teden ne bom vedela, kaj je botrovalo njeni odločitvi: morda v teh zimskih dneh bolj pogreša gibanje? Smo prečkali nov prag v njenem razvoju in ji hoja preprosto paše? Ali pa je samo dovolj prefrigana in dobro ve, da sestopamo na Miklavžev sejem, zaradi katerega se splača posebej prikupiti glavni družinski skopuhinji?

Tik pred graščino

V vsakem primeru je delovalo, kajti nad njenim dosežkom sem bila tako vzhičena, da sem ji na sejmu v polhograjski graščini, ki je strašno prisrčen dogodek, dala zeleno luč za skoraj vse, kar ji je zadišalo. Odobrila sem celo, da je po grajskem parku odjezdila en krog na enorogu! Ker sem v toplih grajskih sobanah zabavala Malega, sta žal to z Najdražjim uredila brez mene, tako da nisem prisostvovala veličastnemu doživetju in mi bo za vekomaj ostala uganka, kako so nesrečnemu konju na čelo namontirali tisti rog … Me je pa nazadnje prijetno presenetil še Mali. Kakopak se je zakadil v izmenjevalnico stvari, kjer se mu je eden od avtomobilčkov kar »prilepil« na roko. Čeprav mi je prijazna skrbnica spodbudno kimala, da ga naj kar vzame, tudi če nič ne damo v zameno, sem mu starševsko vendarle odpridigala, da si ga naj izposodi, potem ga bo pa vrnil. Uspeha svoje moralke se seveda nisem nadejala, a ko sva se sprehodila med vsemi stojnicami, se nagledala nakita, voščilnic in ostalih lepih stvari, ki jih ne potrebujemo, ter se najedla piškotov, me je odvlekel nazaj v izmenjevalnico in avtomobilček vestno položil na tla.

Tile decembrski dobri možje imajo očitno res čudežno moč. Če sem prejšnja leta imela še malček slabe vesti, ko sem Tastarejšo flancala z božično-novoletnimi štorijami, in je bilo treba rituale še podmazovati, je zdaj punca že dovolj brihtna, da gre vse čisto samo od sebe. Hkrati pa je še tako telečja, da ji lahko prodam tako rekoč katero koli zgodbico. Celo če bi videla mene, kako ji zavijem darilo in ga dam pod smrečico, bi njena na visokih obratih delujoča domišljija verjetno spesnila razlago, da sem pomočnica enega od bradatih mož, in bi ji popolnoma verjela.

Za večerni posladek sva se spravili napisat pismo Miklavžu. Tastarejša je (z nekaj vodenja in pomoči) to naredila sama. S črkami se je tako naprezala, da sva sklenili, da bo čisto dovolj, če napiše samo, naj ji Miklavž prinese »žabe« - dobri mož bo pa ja vedel, da hoče take »s Pepelko«! In punca je sama tudi odločila, da bo OK, če napiše samo »kinder«, ker ji je tako ali tako vseeno, če dobi kinderjajček ali pa katero drugo kinder čokoladico. Saj ne vem, ali se Miklavžu sploh piše, ampak midve sva pismo lepo nastavili na okno, in veste kaj? Miklavž ga je vzel! Že zdaj sem mu grozno hvaležna, kajti tako prijazna, kot je bila Tastarejša do mene ves večer, že dolgo ni bila. »Ja, mami« in »hvala, mami« in »zlata mamica« so kar leteli iz njenih ust, skupaj s skrbmi, da pa menda je dovolj pridna in da pa menda ja ne bo dobila šibe, kajne? 

Mogoče Miklavž priznava tudi takšnale e-pisma ...

Zdaj me pa muči dvoje: kako blagodejno zastrašujočo moč decembrskih obdarovalcev izkoristiti do ravno pravšnje mere in kako za vraga bo njene želje uresničil Božiček? Hčerka mi je že večkrat namreč zaupala, da si od Božička želi »tisto za dojenčke«, neko ogromno, svetlečo, brezvezno igračo za res majhne otroke, ki jo redno mami na zadnji strani Cicidoja. Še dobro, da je Božiček tudi spreten diplomat …