sobota, 14. julij 2012

Po stenah z guštom

Bijele in Samarske stijene


Vedno me fascinirajo poti, ki so speljane z guštom - ne samo kot najhitrejša povezava med dvema točkama, pač pa tako, da z užitkom vodijo tudi po daljšnicah, če je treba, samo da je pot bolj igriva in zanimiva. In v najbolj odštekanem koncu Gorskega kotarja imajo poti toliko gušta, da me tja odnese vsakih nekaj let - in vsakič se vrnem še malo bolj navdušena.


Tokrat so bile najprej na vrsti Bijele stijene, kompaktnejše od meni že znanih Samarskih stijen, a zato morda še primernejše za nekoga, ki hoče prvič občutiti kotarske skale. Piramidasto razjedeni, a čvrsti stolpi zlahka omogočijo prebluzenje nekaj uric ob raziskovanju dolinic in vršičkov. V nedeljo zjutraj sva se najprej začudeno spogledala, ker od obetanega jutranjega dežja ni bilo nič, in se namenila v južno skupino Samarskih stijen. Te so bolj razprostranjene od belih sosed, a še zabavnejše: dolgčas uspešno odganjajo slikoviti Dvorac, pa Južni vrh, pa Amfiteater, v katerega se da splezati po težji varianti (menda blizu trojki, čeprav je to mesto bistveno lažje kot prehod skozi Veliki kanjon v Zahodni skupini Samarskih stijen), pa jama Velika pećina, pa še in še stolpov in brezen in norih pogledov in nelogičnih razporeditev … Pot, ki je odlično markirana, saj drugače niti ne bi šlo, ves čas z guštom pelje okoli vrtač in dolin, čez greben in stolpe, tako da niti malo ni enolično, pa tudi fizično ni čisto nezahtevno - palic nisva prav nič pogrešala.

Da se ob povratku slučajno ne bi prenajedla kraških lepot, je, ko sva bila praktično najdlje od izhodišča, začelo grmeti. Tempo sva tako uspešno pospešila, da sva bila v kaki urici že nazaj na glavnem križišču in sva tako za južni krog porabila bistveno manj od obljubljenih štirih ur in pol (ponekod pa celo šestih ur!). Čisto premočena od potu sva se pod zlovešče črnim nebom odpovedala še kakim variantam in se po hitrem postopku vrnila k avtomobilu. Nič hudega, na tako igrišče za velike otroke se bova gotovo še prišla igrat.

Fotke so tule.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...