Skala (2133 m)
Po več kot pol leta je bil izlet v standardni družinski zasedbi zelo standarden: standardna jutranja družinska dinamika, standardna prerekanja o izbiri cilja, standardne (ne)težave pri hoji. Pa tudi standardno fajn raziskovanje staropotja nad Remšendolom, iz katerega smo šli po (najprej presneto ravni, nato pa presneto strmi) označeni poti do Moriške krnice. Tam smo odtavali po svoje proti desni in zelo kmalu ujeli prastare rdeče pike, ki so nas popeljale pod Sedelce (Forcella di Valromana). Zanimivo, po vseh letih odkrivanj staropotij mi je še vedno neverjetno adrenalinsko vsakič, ko najdem pozabljeno markacijo!
Prehod na greben je res tam, kjer se že od daleč zdi najbolj logično, in težji teren preleze v nekakšnem S-u. Iz krušljive grapice na desni smo zlezli na travnato skrotje, kjer je še ohranjena nekoč nadelana in markirana pot. Čez krušljivi skalni prag še binglja nekaj jeklenic, a si z njimi niti ni treba pomagati, potem se je pa do pogleda na južno, slovensko stran treba samo še zbasati čez malček neprijetno skrotje. Vse skupaj ni težje kot I, je pa standarden primerek pozabljene krušljive lepote. S Sedelca je enostaven skok do vrha Skale - no, enostaven do predvrha vzhodnega predvrha, vsako nadaljevanje pa je odvisno od veselja do krušljivih, izpostavljenih telovadb …
Fotke so tule.
Ni komentarjev:
Objavite komentar