Trikrat na Rašico

Drobna ilustracija jesenskega korona časa:

Torek. Komaj dočakam kosilo, da potem pobegnemo iz ljubljanske megle na nam najbližjo Rašico. Tastarejša mi kot običajno teži, naj ji pripovedujem zgodbice o pošasti Mici, a začuda mi jo uspe preusmeriti, tako da si zgodbice vso pot izmišljuje ona. Mici v njeni izvedbi sreča tudi Tastarejšinega trenutnega idola, Jamesa Bonda … Mali večino poti prespi mrtvo zaklan na mojem hrbtu. Zbudi se kot kocka ledu, čim se ogreje, pa v kompletu s sestro oddrvita v dolino. 

Sreda. Pred celim popoldnevom na Zoomu si privoščim urico za solo rekreacijo, in da bo od nje kaj haska, se odločim za kolo. Vreme je še vedno neapetitlih, spletne kamere pa me spet usmerijo kar na Rašico. Nič hudega, če sem bila že včeraj, s kolesom je itak čisto drugače. Tokrat je sploh nepozabno, ker se mi pokvari menjalnik. Večino kar dobro odsopiham v še zdaleč ne najlažji prestavi, za vršni klanec, ki ga celo na polno operativnem kolesu zvozim za las, me pa ni dovolj v nogah in srcu.

Četrtek. Med dvema zoomiranjema se namenim z otrokoma preživeti par uric na zraku. Pogled ven je še vedno samomorilski in za vsak slučaj odklikam na rašiško spletno kamero. Ojoj, tam je spet sonce!

»A se gremo igrat nekam pod Rašico?« predlagam mladičema, prepričana, da ju za kar koli drugega ne bom mogla motivirati.

»Ne, jaz bi šla na Rašico,« oznani Tastarejša. »Na Rašico, na Rašico!«

Prav dolgo ji ni treba skandirati. Spet parkiramo na »našem« parkirišču in spet odkorakamo po »naši« poti mimo drevesne gugalnice. Spomladi naši akrobatki nisem dovolila obešanja po njej, da se obeša po njej, zdaj pa so strahovi pred naključno okužbo sredi gozda toliko manjši, da se na tisti preprosti instalaciji že zvira kot prava mala opica.

Iz megle se tokrat izvijemo šele malo pod vrhom. Ker je belo morje pod nami tako osupljivo, izjemoma dovolim – »pa nič prijemat!« – vzpon na stolp. Med igranjem v gozdu pod vrhom mora mlajša generacija razrešiti spor, ali gremo še enkrat na stolp ali se bomo guncali na podrtem hlodu. Končno se z Malim še enkrat nameniva v višave, tedaj pa nama s stolpa nasproti prikoraka polovica žlahte. Veselje je neizmerno, in ker res – majkemi! – nismo bili zmenjeni, je srečanje (na daljavo in tako naprej) menda celo legalno. A žal kratkega veka, vsem se mudi na spletne sestanke. Med sestopom naletimo še na preostanek žlahte, s katerim se ravno tako nismo zmenili, a se je pač istotako namenil vsaj za nekaj hipov uiti megleni turobi.

Danes je petek, za večino že prvi korak v vikend, zame pa delovno najbolj produktiven dan. Če bo vse po sreči, do naslednjega tedna ne bom šla na Rašico!

Tudi megla ima svoje čare. "Samo dotaknem se, pa se stopi!"