Lastna skleda

»A vzamem nosilko s sabo? A boš spal?« sem ga vprašala pri avtu, ker smo bili globoko v času za njegovo siesto, ki jo rad izvede kot opičji mladič na mojem hrbtu. Mali je potrdil, hip zatem pa se je vznemiril, ker sem pohodniške palice spravila v prtljažnik.

»Če hočeš imeti palice, te ne bom mogla nositi,« sem mu zatežila. S figo v žepu, kakopak bi ga še vseeno lahko tovorila na ramah. »Moral boš hoditi sam.«

»Sam bom šel,« je pogumno oznanil Mali, »do vrha in nazaj.«

Pričakovala sem obilo dretja, klavrn izplen in štrapac z vsemi odvečnimi palicami, ampak ne! Ne samo da je Mali junaško odmarširal po naši klasiki do vrha Rašice in se pri tem večino časa nekako opiral na preveliki, pretežki in sploh sila nerodni palici, ampak je z izjemo parih minut sam prišel tudi nazaj do avta. Še več, s Tastarejšo sta večino sestopa oddrvela in se zraven režala, da sem »zadnja kot pasja jajca«. Ali pa »stara babica«, po možnosti še »pokakana«. Take sorte ponečedena stara babura sem pa z največjim veseljem!

Ubogi Mali seveda ne ve, da je s svojim prelomnim dosežkom pljunil v lastno skledo. Zdaj prav dobro vem, koliko zmore!

Množice na vrhu so si verjetno mislile svoje o tem,
zakaj sineta tako silno hvalim ...

Pa še malo opičjih poslov med sestopom.