Napad!

Ko s študenti vadimo glagol bati se, jim vedno obelodanim, da se bojim krav, in potem se mi režijo kot pečeni mački. Pa sploh ne vem, kaj je tu smešnega! Nekaj sto kil in dva ostra rogova je zame zadosten razlog, da jih več kot samo spoštujem, svoje pa je k temu dodalo še več neprijetnih srečanj, ki so se končala s tekanjem čez pašnike. Tekli smo mi, ne krave. »Ja muuukice,« je recimo zagostolela znanka nekje pod Olševo, le par hipov kasneje pa je skupaj s strahopetnejšim delom ekipe dirjala na varno. Ali pa ko smo s Tastarejšo v nahrbtniku rinili na klasično baby turo, Lepenatko. Vse je šlo po planu do pašnika pod vrhom, po katerem so skakljali kravice in bikci, vsi prešerni, ker so jih ravno tiste dni pripeljali na planinske počitnice. Radostno so začeli tekati in riniti v nas, da se nam sčasoma ni več zdelo samo radostno in smo se jim komaj umaknili čez ogrado. Ampak umaknili smo se nazaj, in ker je bil njihov teritorij ravno na naši poti naprej, smo morali poiskati beta varianto daleč naokrog skozi gozd, še vedno znotraj ograde, a vsaj skriti pred govejimi pogledi. Tastarejša je bila tiho kot miška, tako je bila prestrašena!

Nekaj let pozneje, z nekaj otroki in kilami več smo se znašli na sosednjem bregu in še eni preverjeni baby klasiki, Kranjski rebri (oz. Vrhu Kašne planine, da bomo čisto po standardih). Čreda krav (in enega konja) je bila prikupno razigrana in radovedna, a ker so bile na oni strani ograje, je moja raven adrenalina v krvi ostajala v mejah normale. Ko pa smo že opravili z vsemi mlakužami, skalami in drugimi otroškimi atrakcijami na gori in se vračali k avtu, so bile goveje prebivalke preseljene na višji pašnik, prek katerega je vodil naš sestop. Mimohoda smo se lotili skrajno spoštljivo in tudi govedo nas je prijazno pozdravilo. Ko sem bila s svojim podmladkom že nekoliko naprej, pa zaslišim nekaj nenavadnega in zagledam mlado kravo (mogoče je bil pa bik, v detajle se nisem spuščala), kako napol poskakuje in napol teče točno proti Andreju, ki je bil s svojim prvorojencem zadnji v naši skupini. Ali jo je razgrel njegov rdeči flis, težko rečem, vsekakor pa se ji je Andrej, ko je pridivjala do njega, matadorsko izmaknil.

Sledila je vsesplošna panika. Trije odrasli smo pograbili vsak enega mladiča, jaz sem pa samo kričala na Tastarejšo, za katero mi je zmanjkalo naročij, naj teče naprej, do ograje. Kajti bikoborsko razpoložena zverina se je medtem usmerila tudi name z Malim v rokah. Ne verjamem, da je imela zlobne načrte, saj je tik pred zdajci odvila stran, ampak vseeno – ko proti tebi drvi tolikšna masa z nezanemarljivima rogovoma, si lahka predstavljaš hudo neprijeten izid.

Naša kravja prigoda se je na srečo končala mirno, ko smo poskakali na ono stran ograje. V bližnji pastirski koči smo za hec pojamrali, a smo izvedeli, da nič čudnega, da so krave tekle za nami, če smo pa bežali. Kako bežali, samo čisto mirno smo šli mimo po vseh regelcih obnašanja na pašniku?! No ja, pustimo živalim možnost, da so pač želele malo poigrati na svežem zraku in v čudoviti naravi, v kateri so se na lepem znašle. Pri meni pa so še vedno na četrtem mestu seznama bitij, ki se jih najbolj bojim. Pred njimi so klopi, komarji in seveda morski psi … Ampak tisto je pa že druga zgodba.

Še prijazno razpoložene
(na oni strani ograde, kakopak).

Ena od famoznih skal na Kranjski rebri. Mukice so levo spodaj že pripravljajo ...