sobota, 05. junij 2021

Čavenski krog

»Mami, zakaj ti je tako všeč hodit v hribe?« me je vprašal sine, ko smo začeli hoditi. Za začetek navzdol, ker smo šli od Bavčerjeve koče proti Kuclju na Čavnu. Čeprav na to nerada odgovarjam, se mi je vprašanje zdelo presenetljivo navdahnjeno za štiriletnika. Debata se sicer ni razvila do patetično-filozofskih globin, je pa Mali vseeno povedal, da so mu od hribov všeč edino skakanje čez potoke in darilca od »škratkov« na vrhu, Tastarejša, ki mi kužkasto skuša ugajati, se je pa strinjala z vsem, kar sem v čast in hvalo pohajanja po vzpetem svetu povedala jaz. A teorija in praksa sta takojci šli navzkriž in na poti, ki bi za nas morala biti lahka, udobna in zelo estetska, je punca začela jokati in stokati, kot da bi jo prvič gnali nekam peš. Do čudovitega, razglednega vrha se je njeno nerganje že tako razbesnelo, da so bili vsi prisotni deležni nepozabne predstave – raje si razlagam, da se je večina prisotnih staršev ob pogledu na tulečega mladiča nasmihala razumevajoče in sočustvujoče, niti slučajno pa ne privoščljivo. A šele po vsem tem teatru nama je z Najdražjim kapnilo, da je bila hčerka pač lačna …

Po rogljičku z marmelado je bila ena težava rešena, da dan ne bi bil preveč premočrten, pa smo ga zabelili s krožnim sestopom. Čakal nas je spust proti Vrtovinu. Čeprav sta mladiča navzdol običajno neulovljiva, je bila pot tako strma, da jima je hitro zmanjkalo veselja. Mali se je dal kar nesti, Tastarejša je pa spet začela jokcati in stokcati, da jo pečejo prsti. Pa kako je mogoče, da so ji gozjarji že tesni, saj smo jih ja kupili pred dobrim mesecem, sva se spraševala z Najdražjim, ki ji je ničkolikokrat tesneje zavezal vezalke, pa ni bilo nič bolje. Šele zvečer se je izkazalo, da se ji je na mezincu naredil žulj … Nauk: ko dete stoka, da ga pečejo prsti, vedno preveri tudi, kaj je pod nogavicami! Kakor koli že, ko smo le dosegli Srednječavensko pot, po kateri smo nameravali prečiti, smo bili tristo metrov nižje od avtomobila, do civilizacije je bilo daleč v katero koli smer, mi pa vsi razbesnjeni in raztuljeni. Recept za katastrofo!?

Še dobro, da se je izteklo v čisto drugo smer. Zdaj nas je namreč čakala pretežno vodoravna hoja, ves čas okrog hriba, in na nogam prijaznejšem terenu je Tastarejša spet postala potrpežljiva in vztrajna hodka, ki smo je navajeni. Tudi Mali je nehal sitnariti in zahtevati, naj ga nosimo – potem ko je Najdražjemu na ramenih dejansko zaspal. Po petnajstih minutah »osvežujočega« spanca je bil čisto drug človek! In čeprav smo bili na južni strani, smo bili ves čas v senci dreves in sploh nismo opazili, da je bil to zaenkrat najbolj vroč dan leta. Predvsem pa je Srednječavenska pot speljana z neverjetnim užitkom. Recimo kot Bornova na Prevalo, sicer brez tunelov, a tudi brez tistih manj všečnih delov. Ves čas se vije vodoravno nad skalami, pod prepadi, pod skalami, nad prepadi … Vsekakor eno najlepših sredogorskih pohajanj pri nas! Zaradi globine na eni strani sem Malega večino časa imela raje kar navezanega, a bolj od padcev sva se z Najdražjim bala kač in klopov. Mali namreč rad zarine v vsako goščavo ob stezi, pri bujnem primorskem zelenju pa nikoli ne veš, kaj tiči notri. Ne bova se čudila, če bo najino potomstvo v odrasli dobi imeli nerazumno fobijo pred klopi. V preteklosti sva se namreč naučila, da besede »kača« ne izgovoriva na glas (Tastarejša je vendarle že malo pretežka, da bi jo prenašali na ramenih, kar se po tem neizogibno zgodi), zato ves čas tuliva, da mora eden od odraslih prvi hoditi. »Zaradi klopov!!!« Navsezadnje pa sploh ni bilo hudo, klopa smo videli dva, kače pa prav nobene. Najdražji je na enem od številnih odcepov oddirkal nazaj gor čez Malo goro do Bavčerjeve koče po avto, mi pa smo obredli še vse preostale čavenske robove in po dobrih enajstih kilometrih končali na cesti s Predmeje, kamor se izteče Srednječavenska pot.

Naš prvotni plan za konec tedna je bilo Pohorje. Zvečer sem si čestitala, da se ga nismo držali. Preživeli smo naporno čudovit dan na soncu, v zelenju in primorskih razgledih, Roglo pa je menda popoldne pobelila toča.

Začne se navzdol. Zadaj Kucelj.

Balvaniranje ob poti.

Kucelj.

Za količino truda, ki jo je treba vložiti, je Kucelj eden najbolj obiska vrednih vrhov pri nas.
Pogled nazaj proti Bavčerjevi koči.

Pogled naprej po robu Čavna. No, mi gremo pa dol.

Lovski bivak ob Srednječavenski poti.

Ves čas slikovito!



Ob poti je celo nekaj jeklenic,
prepadov pa tako ali tako ne zmanjka.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Mrzla runda

Kadar si zadnja leta izborim prost dan za ta prave hribe, slej ko prej končam na označenih poteh – za kaj resnejšega so pač časovne zmožnost...