Koronadnevnik, 7. dan samoizolacije
Od nenehnega pohajanja po hribčkih sta utrujena mladiča, utrujen je Najdražji in utrujena sem celo jaz. Ampak kaj pa lahko drugega počnemo v teh dneh, da se nam vsem ne skeglja doma, da smo vsaj malo na svežem zraku in da se zraven še razgibamo? Ima pa intenzivno pohajanje na prostem v teh dneh še eno prednost. Nikoli prej nisem opazila, kako lepi so gozdovi v prvi pomladi. Bujno zelenje še spi, zato je vse še pregledno, za vsakim vogalom okrašeno z drugimi rožicami, svetloba pa še vedno pada nežno kot čisto zlato … Nebeško!
Sicer sem pa zvečer mladičema umila lase. Tastarejša je pri tem še kar pridna, Mali pa ni bil v tovrstni obdelavi že par mesecev. Tudi tokrat se je zadeva – ob vsesplošni utrujenosti – razvila v spektakel, ki ga je bilo težko umiriti. Ampak jutri, ko bo drama pozabljena, se bosta oba šopirila kot pava z dišečima, svetlečima glavama. Pa saj ne, da ju bo kdo lahko občudoval …
 |
| Z Lipovca na Špilnik. |
 |
| Žledolom (ali kaj drugega) se še zdaj pozna, a zato je kvečjemu bolj slikovito. |
 |
| Igrišče na skali. |
 |
| Nazaj pa po kolovozu po južni strani. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar