Zločin in kazen

Koronadnevnik, 17. dan samoizolacije

Po pretežno sončnem vikendu še ena mračna, a iskrena objava - in spet se že vnaprej opravičujem vsem, ki so zaradi korone resno bolni, ogroženi ali kakor koli prizadeti. Moj namen nikakor ni, da bi zmanjševala resnost situacije, ampak želim samo opisati svoje trenutno razpoloženje.

Grešniki smo. V luči trenutnega stanja duha v državi in na družbenih omrežju smo zagrešili ne samo greh, ampak kar zločin, saj smo konec tedna preživeli na prostem. In ne samo to – če odmislimo današnji dan, ko sem že od dopoldneva tako cmerava, da lahko sumim samo famozni PMS, smo konec tedna preživeli tako, da smo se imeli fajn.

Olajševalne okoliščine niso pomembne: to, da smo se rekreirali, si zviševali odpornost in se polnili z vitaminom D, to, da se že nekaj časa ne dotikamo ne klopc ne vpisnih skrinjic ne skal ne jeklenic, kar vestno upoštevata tudi mladiča, pa to, da smo vsak dan srečali kakih pet skupinic ljudi – in se vsi drug drugega ognili v širokem loku, ne, to ne šteje. Šteje samo to, da smo naš nemarni avto z ljubljansko registracijo vozili po primorski avtocesti (ki je bila tako srhljivo prazna, da res ne vem, kako so domov prišle domnevne trume ljubljanskih in gorenjskih turistov iz Strunjana, o katerih so trobili mediji), in to, da smo z zlobnimi četicami srednjerazrednih koronavirusov okuževali nič hudega sluteče, v blaženi idili živeče podeželane, spotoma pa še nevede fasali virus ali dva od drugih zlobnih rekreativcev, ki so se smukali naokrog s podobno teroristični nameni in odkrili način, kako nam pošljejo korono čez nekaj metrov razdalje.

Kazen za naš zločin je prišla - pa ne zdravstvena, ker se mi v resnici zdi veliko bolj verjetno, da bi koronavirus fasala od soseda čez ograjo vrta kot pa na teh sprehodih. Kazen je do konca fizična: od polnoči naprej smo omejeni na lastno občino. Koliko nas bo zbolelo v gneči, ki bo nedvomno nastala na ljubljanskih sprehajališčih, pa živ krst ne ve. 

Greh št. 1

Greh št. 2