Moja hčerka! (drugič)

Koronadnevnik, 12. dan samoizolacije

Včeraj smo se obnašali zgledno in se nismo šli nikamor potepat, samo krog z vozičkom ob Savi. Bolje rečeno z vozičkoma, kajti v takem primeru tudi našo starejšo dondo spakiramo v voziček, v katerega se že komaj stlači, a vseeno je strašno srečna, da jo crkljamo in razvajamo kot dojenčka. Rezultat naše pridnosti je bil porazen: Mali je bil od pomanjkanja gibanja tako poln energije, da ga zvečer zlepa ni hotelo zmanjkati in sem morala več kot pol ure ždeti ob njem v temi, medtem ko se je zviral, pretegoval in prepeval. Tastarejšo pa je pred spanjem udarila huda kriza. Predvidevam, da je bila posledica splošne situacije, a ko sem jo med tolaženjem vprašala, kaj bi si želela, je rekla: »Rada bi, da bi šli kam na izlet.« Ja, ja, saj vem, da temu ne gre stoprocentno verjeti, a vseeno mi je od ponosa srce kar poskočilo. Da ni zadovoljna, ker danes ni nič hodila – to pa je moja hčerka!

Zato smo si danes privoščili popravni izpit. Ne na Sv. Jakoba, kot si je želela Tastarejša, ker se tja trenutno bojda ne sme, pač pa na domačo Rašico. Sibirsko je bilo in še zdaleč ne tako samotno kot v vukojebincah, po katerih se raje potikamo, vseeno smo se pa imeli krasno. Vrhunec je bila verjetno blatna luža, ki sta jo mladiča s palicami dodobra obdelala. Ko je Mali vanjo porinil celo pest, sem zabavo vendarle prekinila … K avtu smo se vrnili dobrovoljni in nasmejani, in čeprav popoldne nobeden ni spal, smo se v tako pozitivnem duhu prebili vse do večera.

Če to niso sanje gozdnih pedagogov - družine so vse dni skupaj in prosti čas preživljajo v hostah, kjer se deca igrajo z naravnimi materiali ...