nedelja, 15. marec 2020

Globoka tišina

Koronadnevnik, 3. dan samoizolacije


Ukrep št. 1: mladiča sta bila že zjutraj pripuščena pred televizor, in sicer pred risanke rednega sporeda. Do sedaj se sploh nista zavedala, da kaj takega obstaja, a če bomo morali še žblj časa preživeti samo z igranjem, se nam bo hitro skegljalo.

Ukrep št. 2: svoj računalnik sem privlekla na kuhinjsko mizo. Morda mi bo morda uspelo v nekajminutnih intervalih, ko se podmladek zamoti, kaj konstruktivnega narediti.

Sicer je bil krasen, hladen spomladanski dan. Zunaj vse cveti, trobentice, zvončki, telohi in jetrniki so v polnem zagonu, ampak na našem sprehodiču me je najbolj osupnila tišina. Globoka, apokaliptična, kot sem jo slišala samo v puščavi in na Pagu poleti 1991. Še cvrkutanje ptic je ni moglo preglasiti. Sploh se nisem zavedala, da običajna človeška civilizacija povzroča toliko hrupa! Mladičev vse skupaj ni motilo in sta si z veseljem dala duška na lepem travniku, kakršen se v trenutnih pogojih zdi še najvarnejše divjališče. Sicer smo tam na začetku Zasavja od daleč pomahali dvema skupinicama obiskovalcev in par domačinom, tako da predvidevam, da hujše škode v virusnem smislu nismo povzročili.

Najdražji večino časa štrcka po telefonu, Tastarejša pa je odkrila moj tiskalnik: glavno hrepenenje dneva je bilo, katero pobarvanko si bo izbrala in kdaj ji jo bom sprintala. »A lahko že zdaj, mami?« se je ponavljalo na vsakih deset sekund, ko smo se popoldne vrnili domov.

Zdi se, da je dober teden po prvem primeru okužbe pri nas virus vsepovsod. Popoldne me je klicala prijateljica, da se je njen nekaj dni trajajoči glavobol spremenil v vročino in da je torej pozitivna. Takih primerov se po novem itak več ne testira.
 
Samo rožice, ptički ... in mi

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...