Kriza 13. dne

Koronadnevnik, 13. dan samoizolacije

Od samega začetka mi je najtežja stvar pri starševstvu biti doma z otroki in se igrati. V naši hiši sem jaz tista, ki deco vlači po hribih, izletih in igriščih, gucigujati doma mi je pa prekletstvo božje. Poznavajoč svoje omejitve, sem pred kakim letom začela trenirati visenje doma in vsak torek, ko smo do večera brez Najdražjega, mladičev načrtno nisem vlačila nikamor. Kar dobro nam je šlo, ampak tole – tole pa presega vse naše treninge!

Zato – brez zamere, moja ljuba otročiča, brez zamere, starši otrok, ki trenutno cele dneve študirate šolsko snov za prvi, tretji ali šesti razred, brez zamere, vsi tisti, ki se vam že keglja od osamljenosti, in seveda brez zamere, vsi tisti, ki vas je koronavirus zares prizadel – se danes počutim, kot da sem v peklu, urezanem točno po moji meri. Igranje doma od zore do mraka, in to dan na dan, vsak dan, brez doglednega cilja na vidiku. Pred nedavnim sta se mi dva tedna samoizolacije zdela ogromno, po zaslugi strategije slabih novic v majhnih, a enakomernih dozah se mi pa sploh ne zdi več nemogoče, da nas takšnole životarjenje čaka še do nadaljnjega …

Pa vseeno, pride dan, kot je današnji, ko nam nič ni šlo. Mladiča sta se prekladala po dnevni sobi, Najdražji je vsake pol ure drvel iz svoje ad hoc pisarne v katero od servisnih nadstropij, jaz pa sem si želela samo pet minut, v katerih bi v miru naredila par trebušnjakov, a je Mali vsakokrat, ko sem se ulegla na tla, začel mijavkati po meni. »Mucica sem, mijau, mijau!« Saj je srčkano, ne rečem, ampak pol dneva predaha bi se prileglo.

Po kosilu, ko so bile na sporedu naše dejavnosti na svežem zraku, je bilo malo boljše. Izkoristili smo namreč najbolj zimski dan v sezoni in se zapeljali do prvega travnika v naši okolici. Bilo je čudovito zimsko, snežilo je brez predaha in na vidiku ni bilo nikogar, ki bi ga lahko okužili ali ki bi okužil nas. Mladiča sta si dala duška in sta travnik predrajsala, pretekla, pregazila, prekotalila in prelopatala po dolgem in počez. Motilo ju ni niti to, da sem ta glavne zimske obleke pozabila doma, in sta po pršiču zadovoljno norela v improviziranih rešitvah. Tastarejša je bila večino časa zasnežena kot kak severni medved, pri Malem, ki se je ambiciozno spravil delat skakalnico, pa sem morala uporabiti vse pogajalske spretnosti, da sem ga sploh zvlekla nazaj v avto.

Mojih najlepših par uric je bilo na sporedu zvečer, samo računalnik in jaz in … internet ne dela. Aaaaargh! Sčasoma se je povezava le čudežno spet vzpostavila, ob osmih pa se je od spodaj tako ali tako zaslišalo: »Mamiiiiii! Mamiiiiiiii!!!« In sem lahko hitela v pritličje pospravljat igrače …

Najdražji ga je pa takole užival ...