Živčni zlomčki

Koronadnevnik, 5. dan samoizolacije

V bistvu imamo srečo, da smo na stil življenja, kot ga dopušča trenutna samoizolacija, kar navajeni: sami smo, z obiljem igranja doma in vmesnim pohajanjem po hitro dostopnih hribčkih. Na zadnjih kanarskih počitnicah se recimo nismo imeli dosti drugače kot zdaj, samo okolje je bilo malo bolj eksotično. In midva z Najdražjim sva bila brez obremenjujoče more dela od doma, ki pomeni nadležne večerne seanse pred računalnikom, ko bi se človek po celodnevnem varstvu podmladka raje valjal po kavču kot krava in buljil v hollywoodske spektakle … Danes zjutraj mi je po zaslugi Pujse Pepe celo uspelo eno uro popravljati domače naloge svojih študentov – bo zvečer ena ura lahko namenjena čemu plodnejšemu.

Danes se nam je začelo malo poznati – Najdražji je bil ves iz sebe zaradi napovedanega odhoda na HQ njihove korporacije po neko opremo, iz katerega pa potem k sreči ni bilo nič. Nekaj živčnih zlomčkov pa nam je zakuhal Mali, najprej pri sestopu s fletnega Miklavža nad Tuhinjsko dolino, kjer je bilo v igri, kdo me bo držal za roko, in potem v avtomobilu domov grede, kjer je bil problem, kdo ga bo odrešil dodatne jopice. Upajmo, da je vse skupaj samo odraz naveličanosti in pomanjkanja socialnih stikov. 

Najdražji si je v bodoči sinetovi sobi omislil ad hoc pisarno.

Najzanimivejša skala ob poti.

Sv. Miklavž na Gori.

Z Najdražjim sicer panično poskočiva ob vsaki palici, ki jo primeta mladiča,
ampak nekje se morata zdivjati.

Sicer pa današnje pisanje zaključujem z zgodbico, ki ni moja. Brez vrednotenja ali olepševanja, le zabeležiti želim dejstva, ki jih poznam, kot dokument norosti trenutnega obdobja: moj prijatelj in njegova punca sta se prejšnji teden s kombijem odpravila na dopust v Grčijo. Še v soboto sta menda zadovoljno pohajala po Peloponezu, v nedeljo pa ju je začelo stiskati, da bi se bilo morda pametno vrniti domov. Prepozno, Srbija in Hrvaška sta že zaprli meje. Včeraj ob štirih zjutraj sta bila tako na grško-albanski meji in izvedela, da je edina preostala možnost preko Bolgarije, Romunije in Madžarske. A tudi če bi po celem dnevu vožnje še vedno drvela brez prestanka, bi prišla na romunsko-madžarsko mejo ob štirih ponoči. Prepozno, kajti Madžarska je mejo zaprla opolnoči.

S pomočjo prijateljev iz Slovenije jima je uspelo organizirati naslednjo kolobocijo: v Bukarešti sta kombi pustila v neki garaži in odletela na Dunaj. Menda jih je bilo na letalu devet. Z Dunaja sta se z najetim avtom odpeljala proti Sloveniji in na Jezersko, kamor sta jima njun drugi avto dostavila moja starša (po razmeroma kompleksnem iskanju oz. predaji ustreznih ključev). Mladinca sta se z obema avtoma odpeljala še v Celovec, kjer sta vrnila najeti avto, in se živa (ali tudi zdrava, bo pa jasno najkasneje čez par tednov, hehe) vrnila domov. Mojima staršema vse skupaj ni bilo pretežko; oče je v preteklosti že dal skozi nekaj reševalnih akcij, ko je moral mene spraviti z nenavadnih lokacij, kot sta Pula ali Beljak (ne ravno najsvetlejši trenutki mojega življenja, so pa zabavne zgodbe!). Zdaj sta menda že resna kandidata za vlogo taksista v Bukarešto čez par mesecev, ko tole mine …