Ker ni videti, da se bo trenutno obsedno stanje v kratkem končalo, začenjam s pisanjem dnevnika naše samoizolacije. Težko je predvideti, ali ga bomo v prihodnosti kdaj brali kot spomin na hude oziroma vsaj neprijetne čase ali pa bo šlo vse tako k vragu, da se nam tole čudno obdobje sploh ne bo zdelo tako zelo grozno …
Mladiča sta podučena, kaj se dogaja, a večjih sprememb glede na običajno življenje še nista zaznala. Razen da zdaj v avtu ves čas poslušamo radio in da sva z Najdražjim začela gledati televizijo vpričo njiju, kar je pri nas brez precedensa (Če se ne motim, smo lani s Tastarejšo skupaj gledali začetek Eurosonga. Letos to verjetno itak odpade.). In to spremljava najbolj dolgočasen možen program – a je še kaj bolj uspavajočega kot enolični glas novopečenega premierja?
To srečo imamo, da imamo vrt, pa čeprav ga je za par kvadratov. S sosedo sva se pogovarjali prek ograje na razdalji petih metrov (kar ni tako enostavno, ker je gospa že v letih in res slabo sliši). Menda sta z njenim soprogom kot v zaporu, da ne bi prišla v stik s precej mlajšo žlahto, ki stanuje v isti hiši.
Najlepša stvar dneva je bil naš gozdni sprehod z guganjem oz. skakanjem na podrtem drevesu. Mali vedno več prehodi sam, in če nam bodo tovrstni sprehodi še dopuščeni, je na dobri poti, da postane soliden hodec (za triletnika pač). Sicer so pa sprehajalne poti v primestju Ljubljane polne ljudi, s ceste smo videli, da je nekaj lokalov še odprtih (in polnih), večjega zbiranja ljudi pa sicer nismo opazili.
Ne družimo se z nikomer, z najbližjo žlahto smo se videli preko vibra. Vsi smo še zdravi, sem in tja pa kdo pojamra, da se čudno počuti. Zaenkrat je težko reči, ali je to moč avtosugestije ali je dejansko začela delovati koronica! Prav težko rečem, ali sem v temi nočne spalnice jokala samo jaz ali tudi Najdražji. Prestrašena sva vsekakor oba.
Mladiča sta podučena, kaj se dogaja, a večjih sprememb glede na običajno življenje še nista zaznala. Razen da zdaj v avtu ves čas poslušamo radio in da sva z Najdražjim začela gledati televizijo vpričo njiju, kar je pri nas brez precedensa (Če se ne motim, smo lani s Tastarejšo skupaj gledali začetek Eurosonga. Letos to verjetno itak odpade.). In to spremljava najbolj dolgočasen možen program – a je še kaj bolj uspavajočega kot enolični glas novopečenega premierja?
To srečo imamo, da imamo vrt, pa čeprav ga je za par kvadratov. S sosedo sva se pogovarjali prek ograje na razdalji petih metrov (kar ni tako enostavno, ker je gospa že v letih in res slabo sliši). Menda sta z njenim soprogom kot v zaporu, da ne bi prišla v stik s precej mlajšo žlahto, ki stanuje v isti hiši.
Najlepša stvar dneva je bil naš gozdni sprehod z guganjem oz. skakanjem na podrtem drevesu. Mali vedno več prehodi sam, in če nam bodo tovrstni sprehodi še dopuščeni, je na dobri poti, da postane soliden hodec (za triletnika pač). Sicer so pa sprehajalne poti v primestju Ljubljane polne ljudi, s ceste smo videli, da je nekaj lokalov še odprtih (in polnih), večjega zbiranja ljudi pa sicer nismo opazili.
Ne družimo se z nikomer, z najbližjo žlahto smo se videli preko vibra. Vsi smo še zdravi, sem in tja pa kdo pojamra, da se čudno počuti. Zaenkrat je težko reči, ali je to moč avtosugestije ali je dejansko začela delovati koronica! Prav težko rečem, ali sem v temi nočne spalnice jokala samo jaz ali tudi Najdražji. Prestrašena sva vsekakor oba.
 |
| Naše priložnostno gozdno igrišče. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar