Utrujena

Koronadnevnik, 6. dan samoizolacije

Na koronafronti vlada zatišje, verjetno predvsem zato, ker večine okuženih ne testirajo več in se številke zdijo nizke. Po novem v večino trgovin spuščajo le po nekaj strank naenkrat, ki jim pred vstopom razkužijo roke itn., kar pomeni smešno razpotegnjene vrste pred vhodi. Nove vlade je pa itak bolje ne poslušati, ker je v glavnem vse, kar trenutno delajo, hvalisanje, kako super učinkoviti so in kaj vse so že naredili, pa čeprav je bila večina ukrepov sprejeta pred soboto, ko so se zavihteli v sedlo.

Meni se pa vračajo spomini na nočno moro moje druge porodniške. Saj je lepo biti ves dan z otroki, pa med rožicami, v spomladanski naravi itn. itn., a ko sem po celodnevnem starševskem šihtu že dodobra scuzana, sledi še večerno-nočna runda službenega življenja. To je seveda zreducirano na linijo najmanjšega odpora. Samo hrepeneče lahko berem mejle kolegic, ki se v teh okoliščinah grejo celo nekakšen strokovni razvoj. Jaz sem vesela že, če mi čez dan uspe popraviti par domačih nalog.

V Malem se počasi zbuja nekakšen metajezikovni čut. »Kojonavijus in kojona, to je isto,« je danes našel vzporednico med aktualnim dogajanjem in svojimi prometnimi interesnimi področji. Sicer pa je cel dan preživel brez spanja in zvečer gledal že malo navzkriž, a se ni dal. Prva knjiga mu ni zadostovala, na posteljo je na vsak način hotel privleči še eno. Izbral je bedasto otročarijo z nekimi gumbi, s pritiskom na katere slišiš različne živali. Dobra novica je, da je kratka, tako da sva bila hitro skozi. Slaba novica pa je, da je ta bedastoča iz knjižnice – in očitno jo bomo imeli še kar nekaj tednov na polici.

Pomlad na Sv. Ožboltu. Malo smo že utrujeni, a pred napovedano ohladitvijo za konec tedna jo hočemo še dodobra izkoristiti. Ob popolnem upoštevanju samoizolacije, se razume.