Kontrabant

Koronadnevnik, 19. dan samoizolacije

Danes pa ena z one strani zakona. Nista še minila dva polna dneva, odkar so nas omejili na lastno občino, že se je začel šverc! No, v resnici nismo v ničemer kršili predpisov, samo mojima staršema se je strašno dopadla ideja, da smo vsak s svoje strani pripešačili oz. prikolesarili na mejo med našima občinama. In potem smo vljudno stali na razdalji par metrov, si mahali, se pačili, spakovali in hecali.

V trenutni situaciji sem kar hvaležna, da se moja deca še držijo pravil kot pijanec plota, kajti nobeden ni niti trznil in sta bila čisto zadovoljna s predstavo na daljavo. Še več, medtem ko je ta stara dva situacija tako zabavala, da sta na tla narisala črto, ki naj bi ponazarjala mejo (poznavajoč Dedata, je bila črta gotovo na pravem mestu), in potem za hec skakala čeznjo, je bila Tastarejša ob tem čisto zgrožena. Na kraj pameti ji ni padlo, da bi stopila čez mejo! Tudi zaradi tega postanem živčna ob nasvetih, da naj otrokom koronasceno razlagamo s pomočjo pravljic o hudobnih zmajih itn. Moja dva pri svojih treh in petih letih čisto dobro razumeta »bolezen«, in kot je razvidno iz zgoraj napisanega, jima konkretna pravila brez pravljičnih okraševanj ne delajo težav, celo če vključujejo njune najljubše osebe, da katerih sta najbolj čustvena.

Pa še o kontrabantu: domov smo iz sosednje občine prešvercali čufte v omaki. Seveda je bilo ob tem poskrbljeno za ustrezno higieno – ne nazadnje je Turbobabi zadevo tako dobro zapakirala (tudi s pomočjo silvertejpa), da sem potrebovala deset minut, da sem se sploh prebila do njih.

Takole "prisrčna" so kratka družinska srečanja v koronadobi!