Ne vem, ali je to še eno neskončnih kompliciranj tretjega tisočletja, a dozdeva se mi, da ko sem bila mlada, saj veste, je bilo vse drugače. Ščetkanje enkrat ali dvakrat na dan, nekakšne tabletke s fluorom in nagravžno želiranje od šole naprej. Na vse to smo pa mirno drobili 505 sa crtom, bronhije in rondo ceje, pa imam še zdaj vse zobe precej zdrave – z izjemo tistih modrostnežev, ki so brez pretiranega pompa morali ven.
Odkar v zobozdravstveno ordinacijo zahajam kot mama, pa sem vsakič deležna vljudne graje ali prijaznega poduka. Moja skrb za otroške zobe preprosto nikoli, ampak res nikoli ni dovolj dobra in posledično mi je ta del večernega rituala eden od najbolj nebodijihtreba. Ker je Mali drugi otrok, pri katerem je, če sodim po sebi in okoliških starših, večina precej manj striktna, mu (predvsem) širša okolica ni prizanašala s sladkarijami že v najzgodnejši dobi. Posledično je imel seveda že od malih nog težave, hkrati pa je bil kot res mali precej rezistenten na ukvarjanje z zobno higieno. Umivanje zob je bilo fizična borba, pri zobozdravnici je tulil kot jesihar, še preden je sploh odprl usta, enkrat pa jo je tudi prav šolsko ugriznil. Za kratek intermezzo sem torej poiskala stomatologa, ki bi se mladiča lotil bolj prefinjeno. Res se ga je, zato mu ob prvem obisku ni naredil nič, je pa mene počastil s tako bazičnim tečajem umivanja zob, da sem šla ven kot polita psička in se v avtu – ne glede na moja nezanemarljiva leta, samozavest ali življenjske izkušnje – pošteno razjokala.
Ob neposrednem osebnem stiku mi zobozdravstvena stroka tudi ne skopari z napotki, kaj vse si moramo priskrbeti kot del redne skrbi za otroške zobe. Začelo se je z zobno pasto s točno takšno količino fluora, da sem postala kot aditivofobična veganka in v drogerijah kar nekaj besno prebirala drobni tisk na vseh škatlah, preden se je končno našla ustrezna pasta. Potem je bilo treba nabaviti zobno nitko, pa okroglo zobno ščetko, s katero naj bi naraščaju odstranila obloge – a kaj, ko je takšno odstranjevanje, ko ga zobarica demonstrira s svojo čarobno palčko na široko odprtem, rahlo prestrašenem gobčku, čisto nekaj drugega, kot ko poskušam to izvajati doma, hudiček v obravnavi pa se ob tem spakuje, poskakuje ali uganja drugačne norčije. Enkrat vmes smo nabavili tudi električno zobno ščetko, ki delo dejansko solidno opravi, a kaj, ko je uvodno navdušenje izginilo v odtok hitreje kot izpljunjena pasta. Od takrat se kar naprej pogajamo, ali bo tako zvana raketa na sporedu vsak drugi večer ali vsak tretji ali …, okrasne nalepke, ki so prišle v paketu s ščetko, pa sploh sprožajo toliko kažina med mladičema, da me je že parkrat prijelo, da bi zadevo zabrisala v smeti in z njo opravila enkrat za vselej. Trenutno sem v iskanju gengigela za masažo dlesni in zobne nitke s podaljšanim nastavkom, da bomo lahko prišli čisto zadaj, do šestic. Madonca sveta, sama za zobno nitko nisem niti slišala do konca osemletke, kaj šele, da bi si z njo kadar koli drezala med natlačenimi zobmi na koncu čeljusti!
Na srednja leta se me torej loteva prava stomatofobija. Če se le da, v vlogo spremljevalca potunkam Najdražjega. Naj si kar on skuša zapomniti milijon zobnih grehov, ki jih moramo popraviti, in nato to dejansko izvajati. Tokrat mi žal ni uspelo in tako sem zdaj jaz tista, ki naj bi vedela, kako oskrbovati Tastarejšin odprti zob, ki ga je treba pred jedjo zapolniti z vato in potem sprazniti in potem masirati dlesen in potem ni treba k zobozdravnici, razen ko …, in … Bojim se, da bo to še ena misija, obsojena na neuspeh!
 |
| Fotka ni moja in je strogo simbolične narave. Pri zobozdravniku pač ne slikam. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar