Končno spet Karnijci!

Če otrok ni pri hiši, je ves teden, pa čeprav je delovni, kar nekakšen dopust. Da bi ga izkoristila do konca, sva v zadnjih prostih uricah z Najdražjim po dolgem času sklenila švigniti v Karnijce, in da bi se ob tem še simbolično poslovila od najinega Otota, ki naju že toliko časa vdano prevaža naokrog po Evropi in mu prav veliko življenjske dobe ne preostane več, sva sklenila po petih letih še prespati v avtu. Tako sva lahko s parkirišča v Val Aupi, ki je od mojega zadnjega obiska precej lepše urejeno, začela v najbolj zgodnjih urah in bila za zajtrk že na lepo zelenem prevalu Foran de la Gjaline, od koder se nama je odprl pogled na najin cilj, »karnijsko žabo« Monte Sernio.

Na vrh sva se namenila po malček bolj zabeljenem pristopu ob severozahodnem razu, ampak od njega sta naju ločila še kratek zelen spust in nato silno mukotrpnih 400 višinskih metrov vzpona po strmem melišču in skrotju. Ker nisva ravno v življenjski formi, je bila ta etapa precej neprijetna. Na srečo je bilo nato sámo plezanje, ki vijuga sem in tja po logičnih prehodih in ga zanesljivo vodijo rumene in rdeče pike, težavnost pa ne preseže II. stopnje, popoln užitek! Čisto nekaj drugega, vsaj zame, kot opičje obešanje po bebavih športnih feratah pred nekaj tedni … No ja, ker nisva ravno v življenjski formi, najina psiha ni bila najtrdnejša in sva se v najbolj izpostavljenem osrednjem delu varovala, a ob čvrstih in obilnih oprimkih to v resnici ne bi bilo potrebno. Na vrh, na katerem sem menda prvič stala pred 23 leti (!), sva privriskala v petih urah in glede na to, da nisva ravno v življenjski formi (a sem to že povedala?), sva bila s tem za 1500 in več višincev vzpona prav zadovoljna.

Klasična jutranja razglednica: stolpi Grauzarie.

Začetek ta nagravžnega dela pod stenami Sernia.

Še malo, pa bo konec hudega. Usmerjava se v grapo na desni.

Prvi kratek skok pod škrbino, na kateri se gre na zahodno stran gore.

V steno!

Rdeče in rumene pike pomagajo.

Levo-desno in zelo logično.

Pogled nazaj na najbolj izpostavljeni del, rahlo krušljiv, a zelo kratek prestop okrog roba.

Kamin proti koncu težav.

Pogled na zahod.

Zvonček na vrhu.

Križ pa na sosednjem vrhu, zadaj vrhovi okrog Mokrin.

 
Sestopila sva po normalnem pristopu, ki ni čisto za z rokami v žepu, a vseskozi zelo slikovit. Pridevnik epski se nama je ves čas vpletal v misli. Ker nisva ravno v življenjski formi, sva bila po osmih urah pri avtu že rahlo načeta, a dodobra napolnjena. Še bolj pa tri ure pozneje, ko nama je po enem tednu odsotnosti v objem skočil najin podmladek. Če ni otrok pri hiši, je teden kar nekakšen dopust – a hkrati nekam prazen …

Sestop, zadaj kraljuje Grauzaria.

Rože imajo svojo orgijo.

Edino snežišče na poti. Sploh ne dela težav,
tako da sva zimsko opremo s sabo vlačila samo za trening.

Eden od skokcev.

Uau! Od leve proti desni Torre Nuviernulis, Cima dai Gjai in Grauzaria.

Stik s potjo iz doline Glagno.

Sestopa s sedla Nuviernulis.

Uh, po desni strani tele grape sva se mučila zjutraj.

Za slovo pa še pogled na Grauzario. Spodnje del grape na Portonat je kopen,
zgornjega pač nisva videla.