nedelja, 12. september 2010

Leto izpolnjenih hrepenenj

Semide. Semide! SEMIDE!!!


Na začetku poletne sezone smo (spet) zlezli na Scinauz. Potem smo prešvicali skozi Meduno, in sicer skozi Veliki in mali kanal. Zdaj pa smo uresničili še en velikopotezni, dolgoletni hrepenenjski projekt in vprašanje je, kaj nam sploh še ostane?

Začelo se je pred več kot petimi leti, ko sem čisto na koncu Miheličevih Julijskih Alp zasledila omembo prelaza Forca de la Puartate zahodno od Strme peči, čez katerega naj bi vodil starodavni pastirski prehod iz Dunje v Reklanice (ali obratno). Opa! Nekaj brskanja po italijanski literaturi nam je povedalo, da se police prek izjemno divjih pobočij imenujejo Semide dai Agnei (v furlanščini Police jagenjčkov ali nekaj takega), in s tem se je začelo naše pridobivanje informacij o skoraj pozabljenem kotičku Julijcev. Kar štirikrat smo prehodili pot na Forco de la Puartate, šestkrat v krnico Livinal, mulatjere iz Patoka pa sploh ne štejemo več, preden nam je uspelo. Bilo je še bolj divje, kot sem pričakovala, hkrati pa smo, prav po zaslugi natančnega poznavanja terena, brez česar tura sploh ne bi bila mogoča, zadevo izvedli bistveno mirneje, kot sem sploh lahko upala.

Ključna za tokratni uspeh pa je bila tudi fovšija, na kateri menda stoji svet. Tudi peščica italijanskih gornikov namreč raziskuje mitološke Semide in tako so zasledili nekakšno slovensko objavo o lazenju po tamkajšnjih krajih. Da jih na domačem terenu ne bi prehiteli tujci (čeprav se imamo sami čez mejo že skoraj za domače, tako pogosto smo tam), so avgusta letos Norman in kompanija prevohali Semide in se o njih podrobno razpisali. Ko se je bližal vikend, ko smo se nameravali Semid letos - kljub lanski obljubi, da nas ne vidijo več - spet lotiti mi, smo jih poguglali in fovšija nam seveda ni dala miru. Zadevo smo zgrabili, kot bi bila usodna, odpovedali vse ostale dejavnosti za vikend in … Zdaj ali nikoli!

Tako smo v soboto popoldne s poti 620 spet zavili po vedno bedni in vsako leto drugačni, z rdečimi packami označeni trasi v krnico Livinal med Robinio in Jovet Blancom. Letos je podrtega drevja in prevaljenih balvanov še malo več kot lani, tako da je bil vzpon s prasico na hrbtu vse prej kot prijeten sprehod. Na vrhu krnice, pod poraščeno škrbino Forca di Dogna smo si na enem od redkih ravnih mest uredili napol gusarski bivak in precej stisnjeni preživeli hladno, lepo noč - eni so bolj spali, eni pa smo meditirali o bolečih udih na trdih tleh …

Zjutraj je kar takoj šlo zares. Iz krnice Livinal smo zlezli na škrbinico nad Forco di Dogna, ki jo je omenjal že Igor, in našli sledi, možice in celo nekaj zbledelih rdečih lis. Naporno smo prečili prek pobočij nepristopnega Jof di Miezdija skozi ruševje in po stečinah ter kmalu prišli na prvo sitno mesto, tako imenovano Zlodejevo prečko. Čez kratko, izpostavljeno podrtijo smo se varovali, takoj za njim pa smo zapustili zaraščene police in se po lahki grapi vzpeli na hrbet (1750 m) severno od Miezdija. Na drugi strani so nas sledi vodile proti desni in navzdol do široke, udobne zelene police - Semide! Hrbet proti Dunji, po katerem smo se poskušali vzpeti pred dvema letoma in po katerem naj bi šle "originaln" Semide, je bil videti preveč zaraščen, da bi še bil prehoden - torej je dobro, da smo nad njim obupali. Namenili smo se proti vzhodu okrog Miezdija. Police so bile sprva tako lahke, udobne in prijetne, da jih raje nisem preveč hvalila, da ne bi priklicala nesreče … Pa je vseeno prišla. Čim smo pokukali okoli vogala v globine strašnega Sfonderata (vsak, ki piše o njem, pove, da ime pomeni "brez dna" - dno sicer ima, je pa strašno globoko), je polička postala tako izpostavljena, da ni bila več niti malo sproščena. Vseeno smo se brez resnejših težav, zgolj z obilico previdnosti vili po stezicah, pod spodmoli, pod stežka dostopno škrbino Forca del Livinal in tako naprej do edinega zares težavnega mesta. Na kakih 20 metrih dolžine polico preseka grapa, ki jo je treba prečiti, in to rahlo navzdol. "Sidrišče" na vrhu je ena sama samcata vejica ruševja (je pa močna!), in šele ko sem v grapi zabila klin, ki smo ga dobrohotno pustili tam za morebitne ponavljalce skupaj s koščkom stare vrvi, ki smo jo našli na eni od polic, sem nekoliko lažje zadihala pri sitnem prečenju. Na drugi strani grape je na srečo močan, zdrav macesen, ki je ostalima varovancema dal nekoliko več (za)upanja. Mesto je vsekakor sitno, krušljivo in zahtevno - Italijani so ga ocenili z II, čeprav bi mu ob tisti izpostavljenosti in nezanesljivem varovanju mirne duše dala tudi več. Kako so se tod čez spravljali jagenjčki, pa tudi pastirji v coklah, raje sploh nisem razmišljala. Še nekaj izpostavljenih poličk in prišli smo na poraščena pobočja pod škrbino Puartate. Tu sta nas čakali dve presenečenji, ki ju Italijani v opisu niso omenili: teren je bil tako nepregleden, da smo prav težko locirali, kjer nad nami sploh je škrbina, sam prehod nanjo pa je tudi bil silno spektakularen - skoraj vodoravno čez stene po ozki, izpostavljeni polički pod naravnim oknom, globine spodaj pa je bilo … preveč. Vsekakor dramatičen finale!

Po šestih urah motoviljenja, ki bi ga bilo nedvomno še več, če ne bi imeli Normanovih napotkov in bi morali iskati, smo tako pogledali na sonce na Forci de la Puartate. Grazie, Norman! Ponosno smo se vpisali v knjigo (koliko norcev pa je bilo tam že trikrat - od našega lanskega obiska so bile zgoraj vsega tri skupine obiskovalcev), ampak prav vesela še nisem mogla biti. Trikrat smo se že mučili po strmih puartatskih travah na južni strani (ki so bile njega dni pašniki!?!) in četrti obisk me ni prav nič veselil. Ura in pol spusta in prečenja po strmih travah je naporna za vsakogar in vsakič predolga, čeprav je tokrat cepin, ki sem ga vlačila s sabo, zadevo olajšal. Samo namig za morebitne ponavljalce: ne sledite modrim pikam, ki jih je narisal nek bumbar in so speljane čisto prenizko, temveč se raje držite stečin, ki vodijo prek sedelca z drevesi in pod najnižjimi stenami Ciuca di Vallisetta.

Ko smo dosegli travnato rebro nad nekdanjo planino Sbrici, so bili psihični napori za nami, fizični pa še zdaleč ne: še strmi sestop do mulatjere s Pecola (ki ga je prav tako priporočljivo že poznati, sicer je precej težje vdeti rdeče oz. modre pike), pa vzponček na Patok in sestop v vas po udobni mulatjeri, med katerim sem (zanimivo …) vedno nekam izmučena … Tudi tokrat se je potrdilo, da s Force de la Puartate v Patok ne pridemo prej kot v petih urah.

Mitološke Semide, o katerih smo sanjarili več kot pet let in ki smo jih že odpisali, torej niso samo legenda, temveč še vedno obstajajo in kot eni od redkih izbrancev smo jih uspešno prehodili. Danes, ko mi vznemirjeni vtisi, razbolene mišice in še bolj boleča glava že dovoljujejo razmišljati, lahko mirne duše ocenim, da se tura - skupaj z lani izvedenim prečenjem Jovet Blanca - nedvomno uvršča v sam vrh mojih najzahtevnejših, in če že ni prijetna, je vsekakor veličastna, absolutno samotna in že kar strašljivo divja. Brez obsežne predpriprave (v obliki poznavanja terena), fizične kondicije in zrelosti v glavi je ni mogoče izvesti. In če se sprašujete, kaj nam po Semidah sploh še ostane, naj vas ne skrbi preveč. Naporen, oddaljen, logistično zapleten in mazohistično skrivnosten projekt se vedno najde za dovolj nore raziskovalce - recimo tiste rdeče pike, ki sem jih zaznala pod Monte Jovetom …


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...