sobota, 10. julij 2010

Scabiosa meduna ali poslednja italijanska vukojebina

Tako kot je Kugy menda hrepenel po čudežni Scabiosi trenti, tako smo se mi pred skoraj desetimi leti zapičili v Meduno, popolno odmaknjeno dolino v Karnijskih Predalpah. Da je taka vukojebina možna v tako razvitem delu sveta!? Dolina poteka od Tramontija di Sopra proti zahodu do umetnega jezera Ciul, ki je v 60. letih pogoltnilo medunske vasice, in se tam razcepi na dva kraka: južnejši Canal Piccolo in Canal Grande. Nas je mikal Canal Grande, ki gre še daaaaaleč navzgor pod pozabljene hribe in se na oni strani prelije v Val Settimano. Da je trajalo kar deset let, preden smo ga končno odkljukali, sta dva razloga: 1. dolina je grozno dolga (po časovnici naj bi bilo od Tramontija do koče Pussa v dolini Settimana 10 ur hoje, realnejši podatek pa je ok. 15 ur), 2. izlet je logistično zelo kompliciran (v Meduni naj ne bi bilo bivakov, od Tramontija do Pusse je "samo" kakih 70 kilometrov po cestah naokrog, vzporednih poti ni, povratek po isti poti pa je dooooolg). Potem ko smo pred dvema letoma (nadvse modro) obupali po treh urah hoje v močnem novembrskem deževju, v katerem smo našteli več kot 70 močeradov, smo ta vikend Meduno končno prehodili. Bilo je ... uh!


Logistiko smo naštudirali tako, da bi v dveh dneh obdelali Canal Piccolo in Canal Grande. Najprej Piccolo. Iz Val Celline smo se po markirani poti vzpeli na prelaz Forcella di Caserata (1505 m) pod Dossaipom, nato pa smo sledili markacijam potke 398 navzdol skozi Canal Piccolo proti jezeru Ciul. Spust je dolg, razen pogledov na strašljiva ostenja Dossaipa posebnih lepot ni, predvsem pa je bilo vroče. Hudo vroče. Nemarno vroče! Če veste, kako vroč je bil zadnji vikend, in če upoštevate, da smo večinoma hodili po južni strani na višini približno 1000 metrov, si lahko predstavljate ... Dodatna radost, zaradi katere so se člani odpravice s slabšim vidom manj vznemirjali, so bili klopi. "Una miglaia di zecche," je bil italijanski komentar. Toliko teh zverin na kupu še nisem videla; v vsakem trenutku jih je po meni lezlo vsaj pet, kljub sprotnemu čiščenju pa smo jih med večernim trebljenjem z vsakega sneli kakih petnajst. Fuj.

Kakor koli, končno smo se po gozdnati dolini spustili do kristalnega potoka. Sicer je bil presneto topel, a nam je vseeno vsaj za nekaj časa rešil življenja. Pričakovali smo, da bomo nato hitro pri jezeru Ciul, pa nas je čakalo še kakih 150 metrov vzpona nad dolino in do Ciula smo tako prišli po sedmih urah od avta. Stanje udeležencev je postajalo zaskrbljujoče: jasno je bilo, da ne bomo hodili pričakovanih 7-8 ur, ampak precej več, nekateri so bili že na smrt zdelani, vukojebina (in s tem nedosegljivost pomoči, če bi bilo kar koli res dramatičnega) pa popolna. Pri visečem mostu na koncu jezera smo počakali, da se je sonce umaknilo oblakom in da smo za silo oživeli, potem pa smo odkorakali navzgor po Canalu Grande do mesta, kjer naj bi prespali. Potrebovali smo še dobre tri ure; čeprav je komaj 200 m nad jezerom, smo se morali dvigniti še za skoraj 500 m visoko nad potokom. Vročina ni popustila, klopov je bilo na duuuucate in edina dobra stvar je bila, da je opuščena markirana pot v dolino, ki vodi čez tipično divja karnijska pobočja, še vedno markirana. Brez tega bi predolgo iskali ...

Tik pred temo smo tako prišli na planino Ciarpen (801 m), kjer je na naše veliko veselje v resnici razmeroma svež bivak tukajšnjega narodnega parka. Hišica ni nikjer označena, informacije o njej smo izbrskali le na internetu, je pa odprta za vse, udobna (čeprav brez odej in jogijev) in zelo zelo dobrodošla. Ni nam bilo treba spati zunaj in precej izmučeni smo se spravili na trde pograde, čeprav je bila noč bolj čudna - malo so nas preganjali vročina, klopi, lajanje živali (sumimo, da je bil to Maciarul, eden od mitičnih prebivalcev Medune) in skrb, kaj nas čaka drugi dan. Da se ne bi ponovila peklenska klima, smo polomljeni vstali ob petih. Dolina je postajala vedno lepša med balvani, potokom in pod neverjetno divjimi ter neverjetno anonimnimi hribi. Na nekaj mestih smo morali poiskati markacije, vendar smo razmeroma brez težav prišli na zaraščeno nekdanjo planino Cuel, od koder smo prvič videli sedlo Cuel, čez katerega naj bi zlezli v dolino Settimano. Poslovili smo se od (zdaj že skromnejšega) potoka Meduna in se lotili strmih, cvetočih travnatih bregov. Potka je ponekod zaraščena ali podrta, večinoma pa še ohranjena, in tako smo pošteno utrujeni, a brez pretiranih težav skozi eno samo visokogorsko lepoto prisopihali na Forcello del Cuel (1921 m). Verjetno eni redkih, ki smo letos naredili to pot, po naših podatkih pa tudi prvi Slovenci (in celo prvi Neitalijani?).

Sestop skozi nebeško krnico Senons je bil v trenutnem cvetočem razpoloženju prava poezija, klopov je bilo manj in tudi vroče je bilo za odtenek manj. Ko smo po dobrih devetih urah prilomastili h koči Pussa, je nad Pramaggiorom pošteno grmelo in ropotalo, mi pa smo jo odnesli suhi. In kaj si človek želi bolj po 21 urah hoje kot še malo kolesarjenja? Naš avto je bil tako daleč, da sem skočila na svoje kolo, ki smo ga prej pripeljali sem, in odbrzela navzdol po Settimani. Šlo je prav fino, lepo, in kar ni nepomembno, navzdol, preden pa bi se morala lotiti vzpona v sosednjo dolino, so me prehiteli naši, ki jih je z avtomobilom prišel pobrat prijatelj Tomaž, ki je bil ravno v teh krajih. Hvala, Tomaž!

Meduna me je malo presenetila: še daljša, napornejša in bolj divja je, kot sem pričakovala (pa sem že pričakovala, da bo zelo). In lepša tudi - kljub vročini prvega dne je bil vse skupaj veličasten krog v najboljšem trekinškem duhu. Zato se ne bom spet zarekla z obljubami, da "nikoli več ne grem v Meduno". Mislim (in upam), da je bil to bolj izvidniški izlet - novih idej je ogromno. Samo še več repelenta bo treba nabaviti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...