sobota, 02. oktober 2010

Poslednji Jovet

Ni še minil mesec dni, odkar smo se preklatili čez (za nas) znamenite Semide dei Agnei, ko nas je zopet odneslo iz Patoka po tako domači nam poti proti Jovetom. Nazadnje se pač nismo zaobljubili, da se nikoli več ne vrnemo, kot smo storili predzadnjič, in za silo sprejemljivo vreme smo v letošnji žalostni jeseni morali izkoristiti. Tako smo se odpravili preverit, kakšen je Monte Jovet (1814 m), hišna gora Patoka. Ugotovitev: sanje vsakega ljubitelja brezpotij!

Kako je lahko tako fantastična, divja, lepa in razmeroma nezahtevna gora, po značaju še najbolj primerljiva z Goličico, tako samotna, mi je nedoumljivo. Ampak blaženega miru, ki ga je "zmotil" le oddaljen gams, in dinamičnega sončka, ki se je vso soboto osredotočal samo na nas, se nismo prav nič branili.

Rdeče pike na Jovet se začnejo tik nad stikom poti iz Patoka z vio alto na Pecol. V spodnjem delu se kot klop držijo leve strani poraščenega južnega slemena, ki pada z Joveta, in neusmiljeno grizejo v strmino. Oznake so pogoste (posebej za navzdol), smer pa zelo logična. Preko nekaj slikovitih ram smo prišli do bolj razgibanega južnega grebena, kjer smo se slepo držali starejših rumenih oznak in čez izpostavljeno, prhko travnato strmino, na kateri smo se celo varovali, ter lepe prehode med travami in ruševjem prišli do vršnega dela. Tu je oznak skoraj zmanjkalo, ampak do najvišje točke ni bilo več težav.

Vreme je bilo tako čudežno blagohotno, da smo dobili tiste nepoznane razglede, po katere smo prišli: Cuel de la Barete, Cima Robinia, Jof di Miezdi, Jovet Blanc, Forca de la Puartate in seveda sosednji, strašni Cjastelat – tako blizu je bil, da bi se morala samo stegniti, pa bi prijela palico na vrhu …
Sestopili smo po isti poti s še več previdnosti in brez variiranja. Edina sprememba je bil skok vstran na dnu vršnega dela, kjer smo identificirali lažjo, prav tako zgledno označeno varianto, ki se izogne strmemu grebenu in ga obide po levi strani. No, prehodili je nismo, tako da ne garantiram, da ni vmes kakega "cukrčka" (Igor, poročaj! ). K avtu smo se vrnili kar malo razočarani, da nam je na Jovet uspelo kar v prvo – če bi morali poskušati večkrat, bi mu "cena" gotovo še zrasla. Žalostni smo bili tudi, ker se je s tem naš nabor "normalnih" tur v Jovetih bolj ali manj končal – na srečo samo bolj ali manj … ;) Kdo ve, kdaj bomo spet manevrirali po tistih ubijalskih serpentinah na Patok!


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...