Epsko popotovanje po obronkih Kanina

Pred leti nas je zabavala tragikomična novica, da je večja skupina belgijskih skavtov skušala pripešačiti iz Jezerske doline v Možnico čez greben Kanina. V kratkih hlačah in z vsem, kar sodi zraven k tistemu obnašanju po hribih, ki ga običajno (a ne nujno upravičeno) pripisujemo pripadnikom nekega zahodnoslovanskega naroda. Po poti, ki še zdaleč ni nezahtevna. Aprila, ko je bilo še na metre snega. Njihova blodna odprava se je seveda končala razmeroma hitro – z reševanjem, a vsaj brez poškodb.

Del njihove trase sva z Najdražjim ponovila na najin edini solo letošnji poletni visokogorski dan, ko je Najdražji postavil vstopni pogoj, da se ne bi šel vlačit po jeklenicah. Ideja pohajanja po menda najslikovitejši poti v masivu Kanina se mu je tako dopadla, da sva vstala ob res nenormalni uri. Pa se je splačalo. Resda nisva prilezla niti nad 2000 metrov, a dobila sva epsko popotovanje po širokem spektru visokogorskega krasa v polnem razcvetu, popolno samoto in za vsakim robom nove ah in oh panorame. In čeprav vlačenja po jeklenicah ni bilo, vse skupaj ni bilo niti nenaporno niti nezahtevno …

S Škraplje proti Bohinci, zadaj Rombon.

Na »glavnem« parkirišču v Jezerski dolini (torej pri Canalu della Trincea) še zdaleč nisva bila edina, a vsekakor edina budna – kljub očitnim prepovedim so nekateri celo šotorili. V dveh urah sva se po poti št. 654 vzpela na sedlo Škraplja. Višje kot sva šla, lepša je bila, z nekaj gozdnimi jagodami spodaj in špiclji nad Dolino Belega potoka zadaj. Na Škraplji sva vstopila v kraški labirint, ki bi ga brez markacij še bolj preklela, kot sva ga itak. Pot 654 se tu (za nas, nepoznavalce, nekoliko nelogično) dvigne skoraj pod vrh Bohince (še vedno ne vem, ali ni morebiti prav Bohnica; it. Cima Mogenza Piccola, 1946 m), ki pa se mu izogne in se nato v doooolgem loku spusti na sedlo Čez Brežič (1767 m). Odsek pod vrh Bohince je bil prijetno poplezovanje skozi nekoliko nabrušen, a kratek in celo delno zavarovan kamin, nato pa uživaško med številnimi stoletnimi ostanki nekdanje morije do slikovito pospravljene zgornje postaje tovorne žičnice. Ker sva bila še razmeroma frišna, sva se zapodila za možici na vrh Bohince. Zvito so naju vodili po mulatjeri tik nad prepadno vzhodno steno, tako da sem že cviluckala, da tega si pa nisem želela in ali se da naprej in ali bova lahko tu sestopila itn. Ampak elegantno sva se izvila na vrh, pri sestopu na manj izpostavljeno južno stran pa nama je pomagala nova serija možicev.

Megleno jutro v Jezerski dolini, zadaj se odpira Škraplja.

Rabeljsko jezero je še delno pod pokrovom.

Zanimive stene Bohince pod Škrapljo.

Na Škraplji se začne zares.

Velika Bavha in bivak Modonutti-Savoia se že vidita, ampak do tja sta še dve uri.

Bohinca. Pot gre po žlebu v sredini slike.

Najtežje mesto. Najdražji ni hotel uporabljati klinov
in se je kar mučil ...

... jaz sem si pa rekla "Pa saj sem mama" in malo potehničarila.

Prehod do ...

... nekdanje žičnice.

Mulatjera na Bohinco. Višje gre, bolj je izpostavljena.

Pri žičnici sva spet dosegla markacije in začelo se je dvesto višincev sestopa na Čez Brežič. Ne sliši se veliko in videti je res blizu, ampak madonca, kako se je vleklo! Večino časa je treba v sestopu plezati prek takšnih in drugačnih kraških »radosti«, da naju je oba pošteno uščipnilo v kolenu (nisva več rosno mlada!). Tudi samo sedlo je neprivlačna kraška pustinja, najbolj trapasto pa sva se počutila, ko sva ugotovila, da je zračne razdalje od tod do Škraplje toliko kot od naše hiše do prvega Mercatorja, midva pa sva morala dobro uro telovaditi naokoli. Na krasu se razdalje pač merijo malo drugače ...

S sedla sva se morala še enkrat dvigniti do bivaka Modonutti-Savoia nad Vrhom Laških brežičev (kar je, če se ne motim, naše ime za sedlo Sella Robon). Malo sva bila že scagana, ampak najprej naju je zamotila besno sikajoča kača, ki sva jo morala obvoziti, za naslednjim robom naju je osrečil zlato tekoči potoček, nato pa sva padla na rajske gorske livade z rožicami, metuljčki in božanskimi razgledi, po katerih sva, ne da bi vedela kdaj, prisopihala do jamarskega bivaka. Od tam do vrha Velike Bavhe (Monte Robon, 1980 m) je res blizu in dobro omožičeno, vrh pa je odličen približek velebitskega krasa z vrtoglavimi brezni, kot nož ostrimi fasetami in kupom hecno postavljenih skal.

Najvišja točka pod Bohinco. Markacije splezajo levo, možic iz opek kaže desno na vrh.

Takle je spust na Čez Brežič ...

... in takle.

 

Nadaljnji vzpon pa je na srečo precej udobnejši. Zadaj Bohinca (levo) in Snežni vrh (desno).

Jamarski bivak Modonutti-Savoia.

V njem pa celo lična omarica!

"Velebitsko" na Veliko Bavho.

Na najvišji vrh pravzaprav niti nisva prišla.

Že na vzhodni strani nama je bilo čisto dovolj lepo. Zadaj Viš in vrhovi nad Dolino Belega potoka.

Za sestop sva si izbrala čudovito pot št. 637 na Nevejski preval. Tako kot po prej opisani trasi sem tudi tu v davnih časih že hodila, a tudi tu je bil moj spomin enako prazen. Niti slučajno se nisem spomnila čudovite suhe struge, osupljivo gladke stene Velike Bavhe, še enega izvira, prijetnih gozdnih prečk in dobre mere borovnic. Na prelaz sva prikorakala še razmeroma frišna in se složno odločila, da se bova do avta kar sprehodila. Ko sva ugotovila, da je to pomenilo kake štiri dodatne kilometre pešačenja, je bilo že prepozno – najina ponosa pač ne bi preživela, da bi tik pred ciljem dvignila palec! Tako ali tako sva v zadnjih letih precej prikrajšana za dolgo hojo, sva se tolažila.

Povzetek: pot za tiste, ki znajo uživati, ne pripelje niti na zavidljive višine niti na nobenega od karizmatičnih vrhov. Toda za vsakim vogalom se odpirata nova panorama in nov tip pokrajine, tako da se človek ob vsej lepoti na koncu tistega zoprnega spusta z Bohince niti ne spomni več.

Z bivaka proti sedlu.

Pot 637 gre najprej ob zglancani suhi strugi ...

... pa pod stenami Bavhe.

In najin finale: par kilometrčkov ob glavni cesti na Nevejski preval.