petek, 10. avgust 2012

13 dni in 14 prelazov (da o jezerih niti ne govorimo)

Pireneji


Bilo jih je 65. Jezer namreč. Moja osebna favorita sta bila 27. jezero jezersko rekordnega drugega dne in seveda zadnji, srčkasti srček.


Ko sem pred odhodom študirala načrtovani treking skozi osrednji del Pirenejev, sem bila, priznam, malo skeptična: za pot, ki v glavnem sledi trasi poti GR 11, a jo sem in tja priredi po svoje, naj bi bilo predvidenih 17 dni hoje, midva pa sva jih imela na voljo 13!? Ampak:
  • ker se v Pirenejih nadvse hvalevredno lahko kampira skoraj kjer koli (celo v nacionalnih parkih, če šotor stoji samo ponoči),
  • ker sva povprečno hodila več kot sedem ur na dan,
  • ker sva kakšni etapi tudi združila in
  • kljub temu da sva vmes skočila še na kak vrh ali etapo zabelila z dodatnim prelazom,
se nama je gladko izšlo. Nekaj trpljenja je sicer bilo - več kot 15 kil na hrbtu pač pusti posledice vsaj na podplatih, če ne še kje drugje - toda letos si niti bokov nisem ožulila do krvi.

Najino romanje je šlo od Espota ves čas proti zahodu, skozi nekaj glavnih skupin Pirenejev do Sallenta: nacionalni park Aiguestortes, Aneto, Posets, Monte Perdido in Picos del Infierno. V 98 urah intenzivne hoje sva si privoščila tri trisočake. Posebej zadnji, Infierno, se nama je na čudovit dan s priokusom jeseni toplo usedel v srce. Privoščila sva si kar cel dan počitka (upam, da tu zaznavate malo ironije) in tri nakupovalno-prehranjevalno-spalne postanke v turističnih krajih na poti, da sva si vsaj malo obnovila moči in nahrbtnika spet spremenila v nagnusno težki prasici. Če bi bile še trgovine malo sodobneje opremljene in založene in če bi se še restavracije odpirale pred osmo zvečer, bi si moči verjetno povrnila še hitreje. Deležna sva bila nekaj kapelj dežja in obilja sonca, a z zelo znosnimi temperaturami, poleg tega pa še kil borovnic, tisočev ovc, nepreštevja kravjakov, ducatov svizcev, jate jastrebov, nekaj gamsov in ene crknjene krave (ki nama je pošteno zasmradila večer).

Prav osvobajajoče presenetljiva je ugotovitev, da Alpe niso edini vrhunski evropski teren za hribovska udejstvovanja na vseh ravneh. In toliko je še prelazov, čez katere je treba splezati ...

Fotke so tule.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...