Južna plat Col Gentila

Da je severna stran Col Gentila (2076 m) prijazna in razgledna, sem že vedela. Da je južna divja, komplicirana in raztreščena, pa sva ugotovila tokrat, ko sva se skušala izogniti snegu, ki še ni obupal nad napadalnimi temperaturami, in hkrati ujeti kanček edinstvene karnijske divjine.

Foto: @ Najdražji

Iz Oltrisa, slikovite vasice severno od Ampezza sta naju za dobro jutro čakali skoraj dve uri prečke po poti št. 236 nad sotesko potoka Lumiei, ki teče iz Saurisa. Na srečo je pot precej zanimiva, še kar shojena in z obnovljenimi markacijami. Jutro je postalo malo manj udobno, ko so se nekoliko slabše markacije usmerile neusmiljeno navzgor. In tako je šlo kakih 400 višinskih metrov naravnost gor med gozdom, travami in skalami ob neizrazitem razu. Pod njegovim vrhom so markacije zavile levo prečno skozi smotano strm gozd v grapo, tu pa je nastopilo ključno mesto vzpona: dolga, precej strma in izpostavljena puartatska prečnica (tisti, ki so bili na Puartatah, že vejo, o čem govorim) proti levi. Ves čas po travah s komaj kakšno markacijo za moralno podporo. Lepo za oči in zoprna za stopala, ki mi jih je faširalo v čevljih. Na oni strani so naju pozdravili udobni gozdiči in pašniki planine Veltri, s katere sva bila hitro na sedelcu Forca del Colador.

S sedla sva v eni, zaradi vedno bolj zaprtega vremena kar hitri uri po zanesljivih markacijah na fotogeničnem grebenu iz starih kamnin dosegla vrha Col Gentila in se še hitreje vrnila, potem pa sestopila na vzhodno stran po poti 235. Pod strmino iz (za slovenske razmere) nenavadnega šodra naju je presenetilo na zemljevidu neoznačeno križišče in brez oklevanja sva izbrala pot 235a, "samo za izkušene", ki naju je po izpostavljeni, fletni polički pod stenami lagodno pripeljala do bivaka na gozdnati planini Chiarzo. Skozi še nekaj gozda sva prišla na cesto na škrbinici Forca di Pani, potem pa po neoznačenih kolovozih in potkah skoraj brez asfalta nazaj k avtu.

Dolg in dinamičen krog, ki morda ne zasluži ponavljanja, vsekakor pa je vreden enkratnega obiska. In divjino sva tudi dobila - srečala sva enega lovca in enega gada. Menda mu je bilo ime Jože.

Fotke so tule.

Previsi med klopi in kačami

Monte Rest (1780 m) po normalki s prelaza Rest se nama je zdel malo premalo, vse ostalo v okolici pa malo preveč za sobotno popoldne, in tako sva šla po sledeh starejše Stritarjeve izvidnice na Monte Rest po ferati Dal Tramuntin. To je pravzaprav bolj označena in zavarovana lovska pot kot pa prava ferata. Začne se na južni strani prelaza na višini ok. 740 m, pri tabli za plezalni sektor Pecol, ki ga tudi povoha s slikovito prečko pod in nad njegovimi stenami. Feratistični del poti pelje strmo navzgor čez poraščeno steno. Po kakih sto metrih navpične, izpostavljene, a ne prezahtevne plezarije se (malo zarjavela) varovala končajo pod previsno steno, slabo shojena potka pa se usmeri levo za rdečimi pikami. Zahtevnega terena še ni konec, sem in tja si je treba pomagati z verigami, rušjem, drevesi in šopi trav, skratka, precej gorniško. Oznake nato odvijugajo med skalami skozi bukov gozd in precej strmo pripeljejo na travnike planine Rest, od koder je na piramidasti vrh Resta, ki pa ga grdo kazi oddajnik, le še razgleden - čeprav ne čisto nenaporen - sprehod.

Sestopila sva po normalki s planine Rest na prelaz. Tisto, kar je bila včasih divja cesta do planine, zaradi podorov ni več prevozno, je pa fletno prehodno. Pot s prelaza do izhodišča se da prijetno skrajšati po bližnjicah, če jih ubodete. Če pa ne, tudi po cesti ni prehudo. K avtu sva se seveda vrnila primerno očarana nad tramontsko divjino. Ampak ne TOTALNO očarana. Klopi so ves dan tako neumorno skakali na naju in gad, ki sem ga skoraj zgrabila nad koncem ferate, je tako besno sikal, da sva nedeljske načrte raje preusmerila v kraje, kjer sva se nadejala manj tovrstne zverinjadi. V Tramonti pa se še vrneva - jeseni, ko bo že malo pritisnil mraz.

Fotke so tule.

Divji ptičji krog

Po 18 (!) letih od prvega obiska je bilo treba preveriti, ali je pot v Vallone degli Uccelli (po domače Dolino ptičev, kar je menda nekakšna popačenka originalnega slovenskega imena) nad Pontebbo res obnovljena. Res je, in to prav vzorno. Prek strmih, drsečih, izpostavljenih pobočij so napeljane zgledne jeklenice, ki jim na ključnem mestu pomaga lestev, tako da dve uri telovadbe gor in dol do potoka Uccelli prav hitro mineta. Zakaj je torej na začetku poti oznaka, da je neprehodna, pa nama je postalo jasno šele v nadaljevanju. Od potoka naju je čakalo še kakih 400 metrov vzpona do poti 501, in to je prehodno le še za las. Pobočje je tako podrto in naloženo, da sva se čez spodnji del zbasala po nemarni, strmi, blatni grapi, ki ji ne manjka dosti, pa se po njej ne bo dalo več. Višje sva spet ujela stare markacije, ki se prebijajo po levem robu ogromnega podornega območja - stolpi na najini desni so se ves čas podirali, med drugim se je dol kot za šalo odkotalil balvanček v velikosti avtomobila … Še sreča, da sva hodila za robom!

Prav olajšano sva prilezla do poti 501, čeprav tudi ta ni bila samo sprehod. Stara mulatjera je speljana prek toliko sitnih grap, da brez verig, s katerimi je izdatno opremljena, ne bi šlo prek vseh podorčkov. Ob pogledu na uro sva sklenila, da vrh Monte Brizzie prihraniva za drugič, in šla direktno v Pontebbo - še čez eno strmo, požgano pobočje, kjer mulatjeri do neprehodnosti ne manjka ravno ogromno, potem pa je sledila samo še mehka zelena poezija do doline. Ja, skrajni čas je že bil za malo Karnijcev..