nedelja, 20. maj 2012

Južna plat Col Gentila

Da je severna stran Col Gentila (2076 m) prijazna in razgledna, sem že vedela. Da je južna divja, komplicirana in raztreščena, pa sva ugotovila tokrat, ko sva se skušala izogniti snegu, ki še ni obupal nad napadalnimi temperaturami, in hkrati ujeti kanček edinstvene karnijske divjine.

Foto: @ Najdražji

Iz Oltrisa, slikovite vasice severno od Ampezza sta naju za dobro jutro čakali skoraj dve uri prečke po poti št. 236 nad sotesko potoka Lumiei, ki teče iz Saurisa. Na srečo je pot precej zanimiva, še kar shojena in z obnovljenimi markacijami. Jutro je postalo malo manj udobno, ko so se nekoliko slabše markacije usmerile neusmiljeno navzgor. In tako je šlo kakih 400 višinskih metrov naravnost gor med gozdom, travami in skalami ob neizrazitem razu. Pod njegovim vrhom so markacije zavile levo prečno skozi smotano strm gozd v grapo, tu pa je nastopilo ključno mesto vzpona: dolga, precej strma in izpostavljena puartatska prečnica (tisti, ki so bili na Puartatah, že vejo, o čem govorim) proti levi. Ves čas po travah s komaj kakšno markacijo za moralno podporo. Lepo za oči in zoprna za stopala, ki mi jih je faširalo v čevljih. Na oni strani so naju pozdravili udobni gozdiči in pašniki planine Veltri, s katere sva bila hitro na sedelcu Forca del Colador.

S sedla sva v eni, zaradi vedno bolj zaprtega vremena kar hitri uri po zanesljivih markacijah na fotogeničnem grebenu iz starih kamnin dosegla vrha Col Gentila in se še hitreje vrnila, potem pa sestopila na vzhodno stran po poti 235. Pod strmino iz (za slovenske razmere) nenavadnega šodra naju je presenetilo na zemljevidu neoznačeno križišče in brez oklevanja sva izbrala pot 235a, "samo za izkušene", ki naju je po izpostavljeni, fletni polički pod stenami lagodno pripeljala do bivaka na gozdnati planini Chiarzo. Skozi še nekaj gozda sva prišla na cesto na škrbinici Forca di Pani, potem pa po neoznačenih kolovozih in potkah skoraj brez asfalta nazaj k avtu.

Dolg in dinamičen krog, ki morda ne zasluži ponavljanja, vsekakor pa je vreden enkratnega obiska. In divjino sva tudi dobila - srečala sva enega lovca in enega gada. Menda mu je bilo ime Jože.

Fotke so tule.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...