nedelja, 13. maj 2012

Divji ptičji krog

Po 18 (!) letih od prvega obiska je bilo treba preveriti, ali je pot v Vallone degli Uccelli (po domače Dolino ptičev, kar je menda nekakšna popačenka originalnega slovenskega imena) nad Pontebbo res obnovljena. Res je, in to prav vzorno. Prek strmih, drsečih, izpostavljenih pobočij so napeljane zgledne jeklenice, ki jim na ključnem mestu pomaga lestev, tako da dve uri telovadbe gor in dol do potoka Uccelli prav hitro mineta. Zakaj je torej na začetku poti oznaka, da je neprehodna, pa nama je postalo jasno šele v nadaljevanju. Od potoka naju je čakalo še kakih 400 metrov vzpona do poti 501, in to je prehodno le še za las. Pobočje je tako podrto in naloženo, da sva se čez spodnji del zbasala po nemarni, strmi, blatni grapi, ki ji ne manjka dosti, pa se po njej ne bo dalo več. Višje sva spet ujela stare markacije, ki se prebijajo po levem robu ogromnega podornega območja - stolpi na najini desni so se ves čas podirali, med drugim se je dol kot za šalo odkotalil balvanček v velikosti avtomobila … Še sreča, da sva hodila za robom!


Prav olajšano sva prilezla do poti 501, čeprav tudi ta ni bila samo sprehod. Stara mulatjera je speljana prek toliko sitnih grap, da brez verig, s katerimi je izdatno opremljena, ne bi šlo prek vseh podorčkov. Ob pogledu na uro sva sklenila, da vrh Monte Brizzie prihraniva za drugič, in šla direktno v Pontebbo - še čez eno strmo, požgano pobočje, kjer mulatjeri do neprehodnosti ne manjka ravno ogromno, potem pa je sledila samo še mehka zelena poezija do doline. Ja, skrajni čas je že bil za malo Karnijcev..

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...