Šar!

Naše letošnje fotrovsko/moško/odraslo/starševsko smučanje (za turnosmučarski teden brez otrok imamo več poimenovanj, od katerih pa – posebej glede na mešano spolno zasedbo – nobeno ni čisto ustrezno) je bilo od prvih dogovorov na koncu poletja naprej zaznamovano z zapleti. Skoraj nič nam ni šlo gladko od rok in izpod tipkovnic, zato ni nič čudnega, da je bilo vse do konca nemogoče napovedati, kje bomo sploh pristali. Posebej glede na neprijetna bližnjevzhodna presenečenja tik pred zdajci, zaradi katerih smo šele približno štiriindvajset ur pred odhodom določili smer: gremo na Balkan! Še dobro, da je od tod naprej šlo vse kot po maslu. Še več, trije mušketirji in jaz smo dobili turnosmučarski teden, ki ni bil samo brez dvoma najcenejši, ampak nemara celo najboljši do sedaj.

1. in 2. smučarski dan: Popova Šapka

Za začetek smo se namenili na meni že poznano Popovo Šapko na severozahodu Makedonije. Tu so nas očarale bele širjave, ki jim ni bilo videti konca, malo manj pa katastrofalno stanje ceste skozi naselje na hribu do hiške, v kateri smo bivali.

Za ogrevanje smo si privoščili konkretno dolg pohod po vršnem slemenu, prek Antenija (2531 m) pa vse do Karabunarja (2600 m), s spustom tako na severno kot na južno stran. Na trasi so bili poleg nas množično aktivni potniški ratraki, ki zjutraj veselo vozijo gor ležernejše ljubitelje smučanja izven urejenih prog.

Pogled na Popovo Šapko.

 

Sleme je široko in udobno.

Pogled na zahod.

Ratrak poligon = Anteni.

Eni peš, drugi v ratrakih.

Razdaljam tod ni videti konca. Orientacijo lajšajo sledi ratrakov.

"Skrb za okolje" pod smučiščem.

Drugi dan smo sicer ciljali na Titov vrv (2747 m), ki je najvišji na Šar planini, a nam je pohod prek belih prostranstev skrajšalo slabo vreme z meglo, sneženjem in vetrom, v katerem nam je komaj uspelo pritipati na rob grebena pod Karabunarjem. To je bil tudi edini dan brez jasnine – in edini dan, ko sem obžalovala, da pod smučarskimi hlačami nisem oblekla še pajkic. Kljub mestoma obupni vidljivosti pa je bila smuka nič več in nič manj kot fantastična.

Vse je belo, belo.

 

Ampak vseeno smo si med spustom privoščili še en vzpon, direktno proti Anteniju.
Tudi vreme se je začelo odpirati.

3. dan: raziskovalno na Šeremetico

Naša nadaljnja smer ni bila vnaprej določena. Poigravali smo se z mislijo o južneje ležečih makedonskih vršacih, po branju nekaterih slovenskih turnosmučarskih poročil in božanski smučariji prvih dveh dni pa smo se odločili, da kar ostanemo na Šar planini. Z grebena Popove Šapke smo uzrli svoj naslednji cilj, bele vrhove nad dolino Pene, ki so se – vsaj z vidika nam dosegljivih GPS-sledi na spletu – zdeli smučarsko nedotaknjeni, a še zdaleč ne nezanimivi. Zadnja vas v dolini so Bozovce, ki na zemljevidu obljubljajo več infrastrukture, kot smo je bili dejansko deležni, vseeno so pa v Grand house, v kateri smo prespali, poskrbeli, da smo bili siti in na toplem (če že ne tudi čisti – ob pogledu na »zanimivo« kopalnico smo se složno ne umili). Zjutraj smo po 200 višinskih metrih kopnine nataknili smučke pod (severo)zahodnim slemenom Šeremetice (2342 m), ki se na vrhu zaostri v razmeroma ozek, a še smučljiv greben. Ker smo bili zgodnji in hitri, smo ujeli idealne razmere, ki jim je pikico na i narisalo dejstvo, da smo bili sami, samcati v osrčju Šara … Prelepo!

"Čudovita" ulica v Bozovcah.

Od daleč je lepše.

Še smo v Makedoniji - ali pač?

200 višincev do snega, nad nami Šeremetica.

Sneg je prijemal kjer koli.

Pogled proti Popovi Šapki.

In pogled proti vrhu.

Greben tipa Begunjščica.

Jujuhuhu!

Pa še naše "udobje" v Bozovcah. Namesto rjuh smo dobili kar odeje.

4.-6 dan: kosovska stran okrog smučišča Brezovica

Zadnje tri dni smo se nastanili pod nekdaj cvetočim smučiščem Brezovica na severni, kosovski strani Šar planine. O našem dolinskem bivanju smo imeli mešana mnenja: naša hiša je bila lepa, udobna in za male denarje, vendar je vsaka stvar v njej bolj kot ne nevzdrževano razpadala, in podobno velja tudi za vso sosesko počitniških hišic tipa Kranjska Gora, po kateri se valjajo kupi smeti, v njej pa kraljujejo (sicer simpatični) potepuški psi. Za Slovenko, navajeno reda in čistoče, so nekateri prizori precej nevzdržni! Podobno velja tudi za smučišče Brezovica. Svoje čase je morala biti zadeva kar solidna, zdaj pa, kot smo ocenili, delata samo še dve sedežnici, pa še tema se raje nismo zaupali … Če odmislimo vse to, je Šar planina tudi na severni strani turnosmučarski raj, čeprav nekoliko zahtevnejši kot v Makedoniji. V času našega obiska je bil sneg zjutraj dovolj trd, da smo uporabljali srenače in celo dereze.

Prvi turni smuk nad Brezovico smo izvedli prek stranskega hrbta Maja e Larte na Livadice v glavnem grebenu, od koder smo odvriskali po orgazmično smučljivih makedonskih pobočjih in se za konec vzpeli na Piribeg (2524 m), kjer razpadajo ostanki sedežnice.

Brezovica.

Brezovica, 2. Vse razpada.

Severna pobočja Šar planine, zadaj se vidi Prevalla.

Večina žičnic ne deluje več.

Livadice, pogled na Piribeg.

Smuka na jug. Orgazmično!

Potem je pa seveda treba nazaj gor. Zadaj Ljuboten, ki tudi izgleda greha vreden.

"Okrasje" na Piribegu.

Spust v kotanjo proti smučišču.

Naši podpisi.

Ne, hvala.

"Naša" hiša. Izgleda lepo ...

Četrt ure vožnje od Brezovice se kot izhodišče ponuja prelaz Prevalla (ok. 1500 m). Tu smo srečali edine medvedje sledi na poti in se prav lepo dvignili na Konjuško (2571 m). Trije Slovenci, ki so nas prehiteli za slabo uro, so odsmučali na južno stran, nas pa strma, že precej ojužena pobočja niso prepričala. Najboljši del smuke pa je bilo na vzhod obrnjeno pobočje pod stranskim slemenom Pavlovega kamna.

Štart nad Prevallo. Pobočja so še obupno trda.

Edine medvedje sledi na poti.

S Pavlovega kamna se odpre pogled na kotanjo pod Gužbabo. Mi smo šli gor po srednji dolinici.

Prav lepo.

Špura proti grebenu.

Konjuška na levi. 

Povsod pa belo, belo!

Odlična pobočja na vzhodni strani Pavlovega kamna.

Pred vrati se slinijo in mahajo z repi.

Za zadnji, šesti smučarski dan smo enotno naredili načrt, da gremo na Crn kamen, greha vreden smučarski vrh zahodno od Piribega nad Brezovico. A ko smo bili enkrat na grebenu, nas je kar samo spet odneslo na Piribeg. Tokrat smo smučali čisto po drugih linijah, se na dnu spustili ob fletnem potočku – in končali pri nemarnem kupu smeti pod parkiriščem za Brezovico.

Še ena delujoča sedežnica na Brezovici. Balkon ne vzbuja zaupanja.

 

Trda reber do glavnega grebena.

 

In spet juhuhu na jug!

 

Pa še zadnjič gor, na Piribeg.

 

Crn kamen (levo) po počakal na kdaj drugič.

Še zadnji fantastičen spust.

 

Pomlad pa je. Na sonce obrnjena pobočja se plazijo.

 

Ob luštnem potočku ...

... do tele krasote. Tisto zadaj so seveda smeti.

Po tem tednu mi je še manj kot prej jasno, zakaj smo Slovenci v Jugoslaviji veljali za hribovski narod. Tule jim namreč 2500-takov z idealno smučljivimi pobočji in še idealneje predelanim snegom, kakršnega smo mi imeli sredi marca, ne manjka. Tako so se na koncu še najbolj zapriseženi oboževalci pršiča v naši ekipi strinjali, da je to pač bilo to …