Mojstrica!

Da se malo odkupim za dolgi molk na blogu, bo tale prispevek obogaten kar z dvema seznamoma stvari, ki jih o meni res niste želeli vedeti.

1. seznam: Najbolj nadležne živali na Zemlji (za homo sapiensom):

1. bolhe
2. uši
3. klopi

Pojasnilo: večino svoje zrele dobe sem verjela, da česa bolj tečnega, kot so klopi, na tem planetu preprosto ni. Potem pa so par let nazaj bolhe, bivajoče na našem mačjem dedku, razvile rezistenco na ustrezna farmakološka sredstva, in posledično smo potrebovali celo poletje čiščenja, sesanja in škropljenja, da smo se znebili nadloge, ki je zavzela celotno hišo. Uši pa povprečen človek seveda bolje spozna, ko dobi podmladek. Danes me grabi panika že, če samo vidim otroško roko, ki sega proti lasišču z očitnim namenom praskanja! Tudi to jesen smo namreč preživeli nekaj »srečnih« uric ob umivanju las z ustreznimi strupi, preoblačenju postelj, zamrzovanju pliškotov in pikolovskem pregledovanju glav. Očitno neuspešno, kajti po prvi ušni rundi se je po par tednih zadeva ponovila. Nazadnje sem sklenila, da bom stvar – bolje rečeno mašinco – vzela v svoje roke, kar je priložnost, da vas seznanim z naslednjim pomembnim seznamom.

2. seznam: Veščine, ki jih res ne obvladam:

1. friziranje
2. šivanje
3. zavijanje daril
4. krašenje tort

Jep, spretnosti, ki zahtevajo natančnost, pozornost in nekaj čuta za estetiko, mi ne ležijo. Kar pa še ne pomeni, da se ne trudim z njimi! Vsake toliko časa, ko pozabim, kako katastrofalno sem se odrezala prejšnjikrat, me recimo popade, da bi nekoga postrigla. In tako sem v petek zvečer, da bi čim prej zaključili z ušmi, rekla: »Bom pa ja zrihtala sineta s strojčkom za striženje, to pa že ne more biti taka umetnost!« Malega, ki mu lasne drame niso tuje, sem torej posedla na stol, nastavila strojček na 18 mm in začela rezati.

Šlo je čisto okej. Kopalnica je bila že polna las, glava pa kar lična krogla za balinanje in čakalo me je le še par detajlčkov ob robu. A kaj, ko sem v trenutku nepozornosti, malomarnosti ali preproste nesposobnosti strojček obrnila narobe, tako rekoč nevede naredila BZZZZZK! – in na osrednjem delu glave je imel Mali na lepem precej veliko in hudo opazno čistino.

 
»Ne! Ne!!! NEEEE!!!«

Nobeni vzkliki jadikovanja niso pomagali, nobena preklinjanja, zaklinjanja in opravičevanja. Mali se je samo smejal, jaz bi se bila pa v tistem trenutku pripravljena še sama obriti na sveže rekrutiranega vojaka, če bi s tem lahko odnaredila štalo na sinetovi glavi. Ampak ker v življenju ni opcije CTRL + Z, sva morala najprej počakati kako urico, da se je strojčku napolnila baterija, ki je je zmanjkalo ravno v trenutku največje drame, potem sem pa tisto, kar se je začelo nehote, izvedla po celotni glavi in ga pobrila na vsega par milimetrov. A še vseeno slabo – na koncu je Mali izgledal kot popolnoma zafušan zapornik …

Še dobro, da se človek vsega hudega navadi, lasje pa tudi zrastejo. V ponedeljek je bil – po še par intervencijah Najdražjega s škarjami, da je odstranil nekaj najmanj posrečenih štrncljev – Mali že tako spodoben, da je upal v šoli biti brez kape na glavi. Kolegi iz njegove tolpe so menda njegov videz celo pohvalili! Jaz pa samo upam, da me je tokrat izučilo in da me ne bodo čez leto ali dan spet začeli mikati frizerski pripomočki, po možnosti v povezavi še s katerim od lasno bolj občutljivih družinskih članov …