Ocena, da bi znali to nedeljo fajn smučati na nam priljubljeni Sveti Trojici nad Pivko, se je na poledenelem izhodišču izkazala kot radikalno napačna. Na vzhod obrnjena pobočja so bila pretežno gola, vršno pobočje pod cerkvico, na katerem smo se nadejali najlepših zavojev, so bila pa spihana bolj ali manj do golega. Prav vesela sem bila, da smo smučarsko opremo podmladka pustili doma in pri njiju stavili na otrokom domačnejše oblike prevoza po klancu navzdol. A že brez tega smo pot do vrha ob stalnem družinskem kregu, nerganju in pričkanju komaj pregurali. Tista zadnja »strmina« pred vršnim delom bi si ob težavah, s katerimi se na vsakem obisku borimo z njo, že zaslužila ime Strmina smrti. V preddverju obnovljene cerkvice smo lahko pojedli vsaj malo skriti pred močnim vetrom, a ko smo izstopili in se pripravili na spust, smo bili vseeno bolj ali manj samo kocke ledu v pričakovanju katastrofalnega zaključka neposrečene ture.
Prvih dvesto višincev sta mladiča oddrvela po riti na lopatah, midva z Najdražjim sva nekako odvijugala po skorji skozi gozd, potem se je pa konkretnejša snežna odeja bolj kot ne končala. In takrat je Malega prešinila genialna ideja! Od zadaj je stopil na moje smuči in se me prijel za nahrbtnik. Še preden sem utegnila zares zatežiti, sem osuplo spoznala, da to pravzaprav gre! Po tisti trdi podlagi in rahli skorji sva šla v blagem spustu kot nekakšen smučarski tandem. Mali se me je vztrajno držal, jaz sem morala malo spremeniti težišče in stil smučanja in dodatno utrujati zgornje stegenske mišice, sine pa je zadaj po potrebi še malo pognal, kot bi vozil skiro. Tastarejša je hitro povzela bratov zgled in tako smo se na lepem po polžje spuščali v dveh smešnih smučarskih parih – na splošno veselje vseh sodelujočih. Zdaj smo se odločili za bolj senčno pot proti Slovenski vasi in potem zavili na gozdno cesto, ki jo ljubitelji ledene vožnje s pridom izrabljajo za preizkušanje svojih terencev. Naklon ceste je bil ravno pravšen, da smo v obeh tandemih lepo počasi drseli po parih centimetrih snega ob robu ledenih kolesnic. Res da smo za sestop potrebovali vsaj dvakrat več časa, kot bi ga, če bi šli peš, ampak na koncu smo smučke sneli šele tako rekoč pri avtu. Naslednje jutro pa je Mali komentiral: »Mami, včeraj je bil pa res dober turni smuk!«
 |
| Brezupno na poti vzpona. |
 |
| "Zimska" idila na vrhu. |
 |
| Vršno pobočje. Par zveznih zavojev je pa celo uspelo! |
 |
| Tandemsko smučanje, Najdražji + Mali (v sestrini bundi). |
 |
| Ni treba veliko snega, da prismučaš do dna! |
