Korab ekspres

Ravno dovolj stara sem, da do rajnke Jugoslavije nimam sentimentalno-nostalgičnega odnosa. Kar pa ne pomeni, da dežel naših nekdanjih bratov zdaj z veseljem ne odkrivam in spotoma ne preverim še kakega stereotipa. Recimo o tem, da je od nekdanjih bratskih republik Slovenija tista ta hribovska. Saj ne rečem, vrhov nam ne manjka, ampak tudi Makedoniji jih ne. Še več, kar se tiče vrhov, višjih od 2400 m, nas – po občutku, preverjenem z UI – Makedonci gladko posekajo! Prosti dan najinega tokratnega kratkega obiska Makedonije sva zato sklenila posvetiti nekdanjemu jugoslovanskemu podprvaku, Golem Korabu, ki z 2764 m več kot očitno premaga našo Škrlatico in je bil torej nedvomni drugi najvišji vrh skupne republike.

Golem Korab, najvišji vrh Makedonije in Albanije, končno na obzorju.

  

Na spletu sva našla dovolj podatkov, da sva se na predvečer namestila v ambiciozno poimenovanem Kompleksu Korab Trnica, ki je namestitev, najbližja izhodišču na makedonski strani, in v kateri poskrbijo za praktično vse potrebe naskakovalcev Koraba (če bi dodali še čiščenje kopalnice pred najino naselitvijo v bungalov, ne bi bilo sicer nič narobe): dobila sva kosilo, spanje, trgovinico, vstopnice za Nacionalni park Mavrovo, podjetni šefe pa naju je potolažil tudi glede 15-kilometrske makadamske ceste, ki te pripelje do izhodišča, karavle Strezimir. Da jo zmorejo tudi twingi, je zatrdil. Kar še ne pomeni, da je vožnja do izhodišča hitra, je kar treba računati s slabo uro previdnega cijazenja, na katerem je treba še mimo čuvajnice obmejne policije, potem pa je podlaga vedno slabša vse do zadnjega ovinka, ki se ga trenutno z osebnim avtom ne zvozi (če vam bodo te informacije dejansko koristile, torej parkirajte nekje med zadnjim mostičem in čebelnjaki).

Eden od delov Kompleksa Trnica. Najin bungalov je zelena reč, stlačena med hiši.

(Nekdanja?) karavla Strezimir.

Edino srečanje z ovcami. 

 
Malo po sedmi sva v gozdu nad Strezimirjem najprej padla v prometno konico ovc, ki so zaključevale visokogorsko pašo, in bila hitro pri kočicah planine, kjer se končajo drevesa in se začne resnejši klanec. Pot ves čas označujejo železni stebri (vsa čast tisti muli, ki jih je tovorila vse do vrha!). Pričakovala sem, da bo dolgočasna, a to niti malo ne drži, saj se z vsakim metrom odpirajo nove doline, nova pobočja, novi razgledi. Dih jemajoče!

Jutro, Koraba se niti približno še ne vidi.

Gor in levo.

Naslednja dolina.

V zgornjem delu; na desni strani je greben Belo kapče, po katerem vodi zimska varianta.

 V zadnji tretjini se pot razcepi. Za vzpon sva izbrala desno, zimsko varianto čez Belo kapče, po kateri sva morala na kratko splezati po skrotasto razbiti strmini na greben, s katerega sva prvič pokukala v Albanijo, potem pa uživaško v gor in dol stilu nadaljevala vse do livadic pod vrhom. Zadnje zelene travice so pa kar ubijalske, strmejše, kot se zdi, in verjetno že tudi višina dela svoje. Zgoraj je bilo prav dosti ljudi, ki so večinoma prišli iz albanskega Radomirja. Žal moram zapisati, da jih je bila večina skrajno nedružabnih, in prav razveselilo me je, da so naju veselo pozdravili in se zraven še nasmejali edino trije mladeniči, za katere se je izkazalo, da so – Slovenci.

Neverjetne razsežnosti; zadaj Šar planina.

Belo kapče, na desni se vidi Korab.

Zelo fleten greben na jugu.

Pogled nazaj, na Belo kapče. Pot gre ves čas po robu.

Na vrhu, pogled proti Albaniji. Levo spodaj Radomir, od koder je prišla večina obiskovalcev.

Ni Aljažev stolp, je pa piramida.

Moje razpredanje o lepotah Balkana, divjini tukajšnjih gora itn. itn. je na vrhu sicer dobilo grenek priokus, ko smo nenadoma zaslišali rohnenje, na planini kakih 500 m pod vrhom zagledali trop kroserjev in ni trajalo dolgo, pa je osem pošasti prirohnelo po vseh tistih traticah in skalah vse do najvišje točke. Od žalosti, besa in razočaranja sva se midva raje že kar pred njimi pobrala z vrha. No, vsaj to pa pri nas ne bi bilo možno!

Sestopila sva po poletni varianti poti, ki preči sončna pobočja pod Belim kapčetom. Manj slikovita, a krajša (in bolj izpostavljena plazovom, zato je pač poletna). Ampak kakor koli obrneš, je Korab visoka gora in nanj ni blizu: za naju (z dodatnim grebenom) 1500 višincev, 17 kilometrov, sedem ur in pol. V popoldanski vročini se nama je sestop kakopak mučno vlekel, tolažil pa naju je pogled na trpljenje tistih, ki so se, kdo bi vedel zakaj, šele zdaj vzpenjali … Toda moj drugi letošnji obisk teh krajev me je še utrdil v prepričanju, da sem vedno večja navdušenka nad "brdovitim Balkanom".

Dolga je še pot dol. Zadaj se vidita jezero Mavrovo in na levi dim velikega gozdnega požara. Motoristov pa iz principa nisem hotela fotografirati, da se jim ne bi še dobro zdelo!

Letna varianta se spusti na lepe travnike ...

... in preči zeloooo sončna pobočja ...

... ter se seveda še nekoliko vzpne.

Fajn je sonce, ampak na koncu sem ga imela že vrh glave.