sobota, 14. oktober 2023

Slej ko prej se zgodi ...

Če dovolj pogosto pakiraš opremo za več kot enega uporabnika, se slej ko prej zgodi, da končaš tako kot jaz na spodnji sliki.


Saj pravzaprav je nisem odnesla slabo – Najdražji ima nogo samo malenkost večjo od mene, njegov čevelj, ki se je namesto mojega pripeljal na izhodišče, pa je bil k sreči za pravo nogo! Lahko bi s sabo vzela dva desna čevlja … Tako pa, roko na srce, med turico na Dleskovec sploh nisem opazila, da na mojih stopalih kaj ne štima.

Kakopak to ni bilo prvič, da se mi je zgodilo kaj takega, in verjetno tudi ne bo zadnjič. Moja najbolj kronska zamenjava opreme sploh ne vključuje čevljev! Enkrat v mojih zgodnjih dvajsetih se je klasično nedeljsko jutranje pregovarjanje, kam gremo v hribe, končalo tako, da sem ihtavo pograbila nahrbtnik, ki je ležal na tleh predsobe, in se pod Blegoš odpeljala kar sama. Naj gresta tečna ta stara dva, kamor hočeta! Ko sem na izhodišču že malo manj razdražena odprla avto, pa se je izkazalo, da sem doma v ihti spregledala dejstvo, da imamo trije člani družine enak nahrbtnik – in da rdeča stvar v prtljažniku ni moja, pač pa od mojega neposrednega moškega prednika, ki je vanj kot edino zaščito pred vremenom dal vetrne hlače. Tako sem na Blegoš, zavit v kapo megle, vetra in sneženja, kot se na začetku decembra rado zgodi, pritrmarila v tankem puloverčku in z očetovimi vetrnimi hlačami, ki sem si jih nekako namotala okrog rok. Svoji deci dandanašnji nenehno utrujam, da ihta nikoli ni dobra – ampak bojim se, da se nekaterih stvari ne bom nikoli naučila. In vsakič, ko grem od doma v avto kar v kroksih, me malo zaskrbi. Kaj pa če …?

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Norveški dolgčas

Napisati zanimivo poročilo o našem letošnjem turnosmučarskem taboru za odrasle na severu Norveške je skrajno brezupna naloga, kajti bilo je ...