sobota, 07. september 2013

Tipaje čez Pelce


Da je vse skupaj "dim" tistega ženskega organa, ki se ga v javnosti ne spodobi imenovati, sta nama zjutraj na Zapotoku zatrdila zrela brezpotnika, ki sva ju zvečer, ko sva se že v temi izmučeno sesedla k avtu, lahko ocenila kot zelo izkušena in očitno tudi navita. Kajti zame prečenje Pelcev še zdaleč ni bilo lahkoten sprehod, pač pa celo ena najdaljših tur do sedaj.

Na Pelce sva nameravala že julija, pa so naju okoliščine takrat pregnale na Poliške Špike, in tako sva v nekoliko krajšem dnevu ob nečloveški uri že prikorakala na čarobni Zapotok, kjer sva nahrbtnika še otežila s polnjenjem vode do vrha. Prehod s planine na poljane Za Razorcem je bil gladek (samo v zatrep doline in potem desno gor) in lep, zgoraj naju je pozdravilo sonce in dan se je zdel še zelo obetaven ... Ampak višje, ko sva grizla kolena pod strmimi pobočji Grive, so nebo naenkrat zavzeli megle in oblaki. Skozi čudovito, samotno kraško krnico Veliko planino sva že obupovala, kako bova šla samo na Zadnji Pelc. Ko sva po strmih travah prilezla na južni vrh, pa se je med nebesno navlako kazalo toliko modrine, da sva rekla, greva naprej! Pet ur vzpona do sem tudi ni tako malo, da bi kar obupala, in vendarle je bilo napovedano precej lepo vreme.

Hja ... Na enem najlepših slovenskih grebenov sva nato ves čas mešala skoraj popolno meglo in razgleda nisva imela tako rekoč nobenega. Sva se pa vseeno zabavala s telovadbo med travnatimi in skalnatimi odstavki. Vzpon na severni vrh Zadnjega Pelca sva morala malo poiskati na levi, a ni bil pretežaven, vmes sta nama pomagali tudi dve že nameščeni prusikovi zanki. Spust po strmih travah proti Srednjemu Pelcu bi bil silno neprijeten, če ne bi imela cepinov. Še prijetnejši pa bi bil, če me ne bi na sredini spusta v prst na roki pičila osa. S Srednjega na Veliki Pelc ni težko, potem pa se je začela uživancija na dveh raztežajih ozkega grebena. Ravno toliko ozek je, da lahko ljubitelji takega terena hodijo vzravnano, no, jaz kot neljubiteljica sem se pa držala bolj pri tleh. Zaradi megle kake posebne vznesenosti nisva čutila, je pa res, da nisva videla globin pod sabo in je bilo zato tudi malo manj strašljivo.

V nadaljevanju sva morala splezati še na en strm stolp, se spustiti po še ožjem grebenčku in obplezati slavni zagozdeni balvan, da sva - že malo naveličana plezarjenja in tuhtanja, ali se bo iz megle nemara le izcimilo še kaj slabšega - po petih urah grebenjenja le stopila na Pelc nad Klonicami.
Zdaj pa se je začel tisti bolj trpeči del ture, zaradi katerega nama bo ostala še toliko bolj v spominu. Kajti sestop s Pelca nad Klonicami na Škrbino za Gradom je zračno plezanje prve do druge stopnje, načeloma ne zelo težavno in tudi orientacijsko razmeroma jasno, ker se pač držiš grebena. Toda nama, ki sva tam hodila prvič, se je prav orientacija pokazala za zelo zamudno. Na srečo sta malo pred nama z vrha odskakljala dva lahkotneža, tako da sva vsaj ubodla pravi greben, nato pa se je zapletlo. Možicev je le peščica, shojeno je slabo, tako da sva za prav vsako skalo morala iskati, kje je nadaljevanje. Posebej nama je vetra dala najgloblja škrbina, kjer sva izgubila eno uro, ko sva v megli rinila na levo stran grebena in iskala morebitne obvoze. Ko sva se le vdala v usodo in se vrnila na sam greben, se je izkazalo, da niti ni tako težaven, pač pa samo neprijeten.

Po dolgih treh urah motoviljenja z vrha sva prišla na Škrbino za Gradom, kjer sva končno lahko spravila plezalno robo in normalno stopila. Še megle so se začele razkrajati, tako da so bili pogledi proti Jalovcu prav slikoviti. Pot v Trento je pa tudi prijetno mehka, za kar so bila najina utrujena kolena prav hvaležna.

Za konec pa še razmislek o mečkačih in frajerjih. Večina med nami se je že zmrdovala nad nekom, ki je za nek izlet potreboval dvakrat več časa kot mi - ker je počasen, ker se je izgubljal, ker se je varoval, kjer se mi nismo ... Midva sva že bila "obtožena", da sva mečkača, in tega naju lahko obtožite tudi tokrat. Še mene zaboli, ko doma potem gledam na internetu, kako ljudje v enem dnevu odtečejo čez cele Pelce in nadaljujejo čez Šmihelovec itn. vse do sedla Čez lužo ali pa so jim Pelci poldnevni izletek. Midva sva potrebovala 15 ur! Večino grebena sva plezala navezana. Brez vrvi si po takem terenu nikoli nisem upala hoditi in si verjetno tudi nikoli ne bom. Tako da mečkača gor ali dol, glavno nama je bilo, da sva se počutila varno. In ne glede na vse sva bila na koncu strašno zadovoljna sama s sabo, kako lepa tura je bila in kako tekoče sva jo zmogla. Katero je torej pravo razmerje med hitrostjo in varnostjo? Moram se poskusiti spomniti na relativnost dojemanja teh pojmov, ko bom spet vihala nos nad kakšnim "počasnežem" na terenu, kjer sem bolj suverena!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...