Nismo bili edini, ki smo ocenili, da bo lepa septembrska sobota kot nalašč za prečenje Zeleniških špic. Še zdaleč ne edini - po grebenu so se nas vile kar cele procesije! Na srečo pa razen malo histeričnega zaganjanja v breg od zadnjega tolmuna v Repovem kotu z gnečo pogojenih nevšečnosti nismo trpeli, še več, množica okoli mene je tokrat name vplivala predvsem blagodejno!
Kajti dejstvo je, da sem v hribih, na izpostavljenih grebenih pa še toliko bolj, predvsem posranka in na vsakem malo bolj sitnem mestu že cvilim, da bi se varovala. Tokrat pa so vsi tako lahkotno nenavezani poskakovali čez greben, da je za njimi potegnilo še mene. Vrv smo spravili takoj pod strmim spustom s Staničevega vrha. Ko sem se po uvodni togosti sprostila, so čudoviti skalni prehodi, ki jih kar ne zmanjka, postali en sam užitek. Za razliko od mojih prejšnjih dveh prečenj Zeleniških špic smo se tokrat držali grebena - z enim resnejšim obvozom na levi - vse do Najvišjega špica, pod katerim postane simpatično trebušast. Verjetno mi ni treba poudarjati, kako strašno zadovoljna sama s sabo sem na Srebrnem sedlu snela skoraj nepotrebni plezalni pas ...
Daljšnica na vrh Planjave, nad megle, ki so se medtem odločile pobeliti naše razglede, je bila samoumevna, sestop prek Kamniškega sedla pa kot običajno rahlo duhamoren z zgolj eno, a zato zelo zelo svetlo točko. Če ne bi bilo melišča, tja raje sploh ne bi šla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar