Prav alpski otok

Eden glavnih namenov našega letošnjega, že drugega zaporednega prvonovembrskega obiska Sardinije je bil splezati na vrh Tavolare. Gre za otoček nenavadno alpske postave ob severovzhodni obali Sardinije, ki pritegne pogled gorsko navdahnjenih obiskovalcev že med pristajanjem trajekta. Lepotec ima sicer napako: večina ga je rezervirana za vojaške namene. K sreči pa njegova najvišja točka, Punta Cannone (s 565 m sicer ne dosega alpskih višin, a upoštevati je treba, da se vzpon začne prav z nule), ostaja dostopna tudi za civiliste – ampak le za takšne z nekaj plezalske kilometrine!

Tavolara s trajekta. Punta Cannone je na desni.

Tavolara ob odhajanju z nje.

 

Ambiciozno sem zastavila, da bomo šli na vrh po ferati Degli Angeli, ki se drži zahodnega grebena. A smo v Portu San Paolo, od koder se gre na Tavolaro, ugotovili, da prva ladja odpluje s Sardinije ob desetih, zadnja pa se tja vrača ob pol petih. Časovno okno za ferato je bilo torej za našo družinsko ekipo, ki občasno na zahtevnejših mestih bije zamudne psihološke spopade, prekratko in sprijaznili smo se z običajnejšim pristopom. Pa se je tudi ta izkazal za čisto resno alpsko doživetje!

S pristanišča na Tavolari, kjer razen dveh lokalov, ki sta bila konec oktobra že v fazi pospravljanja, in nekaj mačk ni drugega, smo zagrizli v strmo makijo. Markacij ni, tako da je treba iti malo za nosom in po zemljevidu. Dvesto višincev višje so se nam odprli prvi razgledi, pa tudi prvi skalni prehod, zavarovan z nekaj plezalnimi vrvmi, a brez resnejših težav. Po dolgem, poraščenem prečenju pod kompaktnimi stenami pa smo se znašli v vršnem kotlu, kjer je bilo konec heca. Rdeče pike so (menda nezavarovano in ne čisto nedolžno) zavile naravnost na greben, mi pa smo šli po zelo izpostavljeni, a z vrvmi zavarovani prečki še naprej v vpadnico Punte Cannone, kjer smo z nekaj plezarjenja po kompaktnih skalah prišli do kratkega dela, dejansko zavarovanega s tanko jeklenico. Pravzaprav sta konkretno zahtevni – po občutku bi ju ocenila z vsaj C, če ne celo D – tako da je bilo čisto pričakovano, da je Mali zagnal nekaj malega cirkusa. Ne glede na glasnost pritožb pa je čez skok zmogel brez težav in hitro smo prišli na precej prostorni ter pričakovano razgledni vrh.

Naša ladja.

Začnejo se odpirati razgledi, jih pa med potjo ni veliko.

Prvi zavarovani prehod ...

... pri nadelovanju poti spretno uporabljajo tudi ostanke dreves.

Odpre se pogled na greben, po katerem pride ferata Degli Angeli.

Na vrhu našega zavarovanega dela.

Punta Cannone, spodaj nas čaka plaža.

Gorski razgled, da malo takih - pogled proti vojaškemu delu otoka.

 
Med sestopom sta otroka, nevajena spuščanja po ferati, nekoliko negodovala, a je zunanja motivacija pomagala, da smo zmogli brez cviljenja. Je pa sineta pod najtežjim mestom v jok spravil reševalni helikopter, ki se nam je na lepem približal, nekaj časa lebdel tik nad nami in nato iz sebe spustil reševalko – očitno se je nekdo poškodoval prav za vogalom, toliko, da nismo videli ničesar. »Nočem videti mrtvega človeka,« je jokal Mali. Potolažil se je, ko so ponesrečenca dvignili v helikopter kar v sedečem položaju, torej je bil – tako sklepamo – še živ. Ko smo dobro uro kasneje pravočasno pridrveli na veliko tavolarsko plažo, da smo se utegnili še vreči v morje pred odhodom zadnje ladjice, je bila pa vsa drama pozabljena. Teden dni kasneje, po pisarjenju šolskih spisov o jesenskih počitnicah, smo pa itak izvedeli, da je bil helikopter kar eden od vrhuncev celotnih počitnic …

Tu nekje smo videli edino kačo na teh počitnicah.

Slikovito po spranih ploščah.

Trebušasti prehod.

Res slikovito!

Tale je sineta dodobra prestrašil. Nikoli pa nismo izvedeli, kaj se je zgodilo.

Sinetov pogled menda pove vse.

Zaključek ture na plaži.

Še tehnični komentar: Izhodišče za turo je Porto San Paolo, od koder vozijo ladje na Tavolaro (25 EUR povratna karta za odraslega), poleti seveda pogosteje kot jeseni. Pot ni označena (pazljivo pri sestopu) in je precej poraščena, tako da ni preveč izpostavljena soncu. Z jeklenico zavarovanega dela je ok. 50 m, več delov pa je zavarovanih z vrvmi. Priporočljiva sta samovarovalni komplet in čelada. Vzpon 2 h, sestop 1.30 h.