Misija: mrk

Misija: popolni Sončev mrk 2026 – dolgo načrtovana, naporna, na srečo pa tudi uspešna. Zdaj lahko vsi člani naše familije pritrdimo dirigentu te zahtevne odprave, Najdražjemu, da je razlika med delnim in popolnim mrkom neopisljiva. Kot bi bile prvo zgolj nepretresljive astronomske fotke, drugo, ko se brez blesavih zaščitnih očal ozreš po vijolično zatemnjenem svetu, pa bolj ali manj čudež, ki ga ne more zaobjeti nobena slika. Da tega osupljivega dogodka ne bomo prehitro pozabili, je poskrbelo še na tisoče komarjev, ki so ravno takrat postali strahovito lačni, in »pečica«, ki nas je pričakala v našem avtodomu. Ta je ves dan pred tem akumuliral toploto sredi španske nižine na več kot 38 stopinjah …

Tole je vse, kar boste videli od mrka. Večerna predstava južno od Huesce, španska družina in mi. Komarjev še ni ...
 
Cena za popolni Sončev mrk je bila visoka. Poleg srbečih nog in nekaj vročine so dobra dva tedna na poti čez Francijo do Španije z več kot 4000 prevoženimi kilometri zaznamovali še:

  • izogibanje avtocestnim zastojem in neskončno cijazenje po raznih beta variantah (naj naslednji astronomski veledogodek ne sovpada ravno z viškom turistične sezone, prosim)
  • vsakodnevne popoldanske nevihte (niso kolesarji na Vuelti edini, ki jih je v Pirenejih preganjala toča)
  • redno morilsko zgodnje vstajanje, da bi vsaj malo omilili učinke prej omenjenih dejavnikov
  • nevšečnosti z našim mobilnim domkom (»lepota« tovrstnih potovanj je, da se poleg tistih, na katere smo že navajeni, stalno pojavljajo nove; tokrat nam je recimo prvič zmanjkalo plina za kuhanje, kar smo uspešno rešili s kamp kuhalnikom iz prvega Decathlon, medtem ko rešitev puščanja strehe še iščemo)
  • trpljenje nekaterih družinskih članov ob običajnem avtodomarskem jedilniku
  • gneča po hribih, ki ta pojem čisto na novo definira
  • stalna znotrajdružinska trenja (kot da ni dovolj, da moramo biti dva tedna ves čas skupaj, moramo to početi na zelo majhnem prostoru!)

Če odmislimo našteto, so Pireneji z okolico tudi tokrat poskrbeli za pester aktivni oddih. Obhodili smo kar nekaj jezer, impresivnih polic in zanimivih skalnih prehodov, n-krat skočili v bazen (bodimo odkriti, zasluge za to ima skoraj izključno mlajša polovica družine), videli kar nekaj jastrebov, orlov, mrhovinarjev in kar je še drugih ujed, se navduševali nad čudi aeronavtike in na koncu splezali še na alpski tritisočak. Če že ni bilo vedno prijetno, je bilo pa brez dvoma nepozabno.


Luštna ferata na Croix de Toulouse nad Briançonom.
V te konce se brez dvoma še vrnemo!

Na vzhodu Pirenejec, Pico dels Moros nad Egatom. 

Če ne bi bilo za popoldne napovedano slabo vreme,
bi izbrali kaj zanimivejšega od oddaljenega vrha na levi ...

... a tudi to je bilo boljše od celodnevnega sedenja v avtu.

Za vremenom smo šli na jug Pirenejev, nad Oliano.
Navsezgodaj zjutraj na osupljivo Serro de Sant Honorat.


Že zjutraj so nas presenetile plohe, na srečo v daljavi.

Osupljivo na vse strani!

Pogorje smo obredli po sistemu polic.

Vse skupaj spominja na Meteori, samo brez samostanov (in množic).

Še Sant Honorat od daleč, hodili smo po policah v sredini fotke.

V višje hribe: namenili smo se nad jezero Sant Maurici nad Espotom ...

... pa smo na prvem križišču grdo zgrešili in izgubljali čas s prebijanjem ob obali jezera (popoldne so bile pa spet napovedane nevihte).

Za tolažbo, če že nismo mogli na prvotni cilj, smo obrali vsaj nekaj malin in borovnic. Tokrat jih v Pirenejih ni bilo veliko.

Dan D, 12. avgust: na poziciji v Valfondi južno od Huesce. V tem kraju ni ničesar razen bara ...

... in sila prijaznega bazena, v katerem sta mladinca prenorela pet ur.


Spet v hribe: vedno ljubka Torla.

Mali je bil globoko v fazi borca s pošastmi in
takle rečni breg je bil kot nalašč za namišljene bitke.

V Nacionalni park Ordesa, spet po vremensko prilagojenem programu. Namesto na najvišjo polico (na vrhu fotke) smo šli le do srednje police, Faja de Racón.



Prečenje pod stenami je res slikovito.

Dan za počitek nad Bujaruelom. Voda je premrzla za udobno kopanje.


Tudi tu kakopak nismo bili sami. 

Premik na severno, francosko stran Pirenejev. Ob jezeru Fabrege sta si mladinca zgradila bivak.

Še en dan za počitek, po zavarovani polici v dolini Soussouéou (zapomnite si to, če morete). Bali smo se dežja, pa ga sploh ni bilo.

Čudovit, popularen krog okrog jezer Ayou. 


Našteli smo jih 15.

Zadaj pa ves Pic du Midi d' Ossau.

Izjemna vročina na smučišču Superbagneres.

Pogled z grebena na smučišče ...

... in na mrhovinarje, ki so se gostili. 

Za slovo od Pirenejev smo šli do klavstrofobično stisnjenega jezera Oo ...

... in višje ležečega jezera Respingo.

Šele tu zgoraj postane lepo, mi smo se pa morali obrniti in se vrniti v dolino.

Ampak gneča tu je nepopisna, v nobenem hipu in v nobeno smer nismo bili na poti sami. Če bi bilo tako vedno, bi si verjetno poiskala drugo dejavnost!

Postanek v letalskem muzeju v Toulousu. Tole zadevo smo videli pa celo v zraku.

Napredni dinozaver.

Na poti nazaj smo uresničili željo Najdražjega po gradovih. Utrdba v Sisteronu.


Res greha vreden kraj!


Pri nas so močeradi in deževniki, tu pa polži. Na tisoče polžev po celonočnem dežju!

Še pogled z druge strani, kjer je seveda plezališče.

Za konec pa na tritisočak Chaberton (3131 m) nad prelazom Montgenevre, ki mi je v oči padel že med potjo tja. Vrh je na sliki zadaj.

Prav prileglo se je obleči še kaj drugega kot kratke hlače.

Sobota, avgust, sončno vreme - ljudi je bilo veliko, a niti približno ne toliko kot v Pirenejih.

Najvišja trdnjava v Evropi. Ob začetku druge svetovne vojne so jo sesuli v enem dnevu.

Vreme se nam je odkupilo za vse nevšečnosti prejšnjih tednov. Zadaj Dauphineja.

Zadnja, prav nesvečana večerja na italijanski avtocesti.

Obnemogli doma.

Komentarji