Kakih smučarskih presežkov danes na Obirju ni bilo. Hoteli smo ga naskočiti od koče, a je cesta do nje dovolj učinkovito zaklenjena, da smo se (klasično) preselili na sedlo Šajda. Smuči smo morali tovoriti do slabih 1600 metrov, nato pa je sneg zelo trd in precej v izobilju - rušja skoraj ni videti. Po taki trdoti, ki pa je na trenutke skorjasto popustila, nismo posebno sproščeno vijugali (zdelo se je, da je tistih nekaj pešcev, ki smo jih srečali, precej učinkovitejših od nas) in šele nižje v gozdu, kjer se je vse skupaj malo zmehčalo, se nam je utrgalo nekaj spontanih vriskov. Je bilo pa zato zelo lepo: oblaki so se ustavili na Košuti in nam naklonili le izjemno slikovite poglede in čudovite zimske barve. Včasih pa namesto smuke odtehta estetski vidik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar