Da bi ušla zadušljivi vročini, zaradi katere je bilo hribolazenje dni res presneto neprijetno, in da se ob dinamični vremenski napovedi ne bi zavezala k čemu pretirano kompliciranemu, sva se z Najdražjim namenila v Fratarico. Slapovi so čudoviti, pot do njih je prijetno mehka, manjka ji samo kakšna klopca, da bi se človek počil nanjo in si podrobneje, a seveda vseeno diskretno ogledal množico tujejezičnih soteskarjev v kopalkah, ki švicajo do vstopne točke v kanjon – eni postavni mišičnjaki, drugi fletni trebuharji, pa bejbe v bikinkah, vse skupaj prav slikovito in sploh ne hribovsko! Kot običajno pa tudi tokrat nisem bila čisto iskrena, ko sem Najdražjemu predstavljala plan ture: »Ah, samo do slapov greva, nič takega.« Nisem mu priznala, da bova vendarle smuknila še malo višje pogledat, kako je s stezico, ki je vrisana na zemljevidu in naj bi pripeljala visoko pod Oblico …
V zaraščeno strmino nad koncem soteskarske avtoceste sem sicer zagrizla s figo v žepu, saj sem sredi hribovsko precej intenzivnih dni in posledično manj zagnana kot običajno. Na srečo Najdražji ni okleval, rinil je višje in kakih sto višincev nad sotočjem grap sva se zaletela v prvega možica in dovolj jasno prepoznavno stezico. Izgovorov zdaj ni bilo več, potki, požaganim vejam, redkim možicem in predvsem natančnemu vrisu v aplikaciji MaPZS sva v zadušljivi sopari sledila po poraščenem svetu navzgor mimo vseh orientacijskih preprek (in tudi par lepih slapov) ter vzpon zaključila na čudovitem prostorčku 1500 metrov visoko, na vrhu grape Matejev plaz, kot piše na zemljevidu, in pod strašljivimi ostanki snega pod ostenji Oblice. Macesni in gorsko cvetje na prijetno poležani trati, pravi pravcati samotni raj za gorske romantike! Od tu sva jasno videla seksi poličko, po kateri bi naju potka verjetno razmeroma hitro pripeljala na vrh bližnje Planinice. A ker so bile za popoldne napovedane nevihte, sva si to pustila za kdaj drugič in se lotila sestopa po isti poti. Bil je manj mukotrpen od pričakovanj, malo zato, ker je šlo navzdol in sva se pač manj naprezala, malo pa tudi zaradi par možicev, ki sva si jih postavila med vzponom.
»Lulat moram, poglej, če kdo gre,« sem se pohecala na eni od gozdnatih strmin. In glej ga zlomka, hip zatem, ko si nazaj gor potegnem hlače, zaslišiva »Pazi, kamen!« in osuplo zagledava, da se nama od zgoraj bliža mladec v kratkih hlačah.
»Od kod pa ti?« ga vprašam. Ne zna povedati. Da je prišel gor malo po grapi, malo pa kar počez.
»Kje si pa bil?« nadaljujem. Tudi o tem nima pojma, ni gledal v telefon, ampak je šel kar po svoje … Ko je slišal naju, je pa, predvidevam, pridirjal za nama.
Tudi po zaslugi nenavadnega spremstva, o katerem sva tedaj seveda raje modro molčala, se mi spust ni zdel več tako zahteven. Previdno smo se basali čez gozdne skokce, midva s čeladama na glavi, mladenič z miniaturnim nahrbtničkom in cevko za pitje pa se naju je držal kot klop. Nad zadnjo strmino, kjer je »najina« pot zavila desno, je dečkota – ne da bi se z eno samo besedo poslovil od naju – odneslo kar naravnost navzdol, ampak očitno je bil dovolj naspidiran, da sva ga kmalu zagledala sto metrov nižje, na koncu vseh težav, ko sva midva še previdno lomastila. Skoraj bi verjela, da je bil prikazen kakega koritniškega lovca izpod Loške stene, ampak za kaj takega je od njega vel vse predober vonj po mehčalcu za perilo, za njegovo vikinško frizuro pa je vendarle moral poskrbeti kak izurjen brivec …
Vročina je medtem tako narasla, da se nama Fratarica sploh ni več zdela tako mrzla za kopanje. Med sestopom ob tolmunih sva srečala še dve veliki skupini soteskarjev, ki sta veselo dostopali do slapov, pol ure po tem, ko sva se usedla v avto, se je pa nad Bovškim razbesnela nevihta, kakršne v tej suši že nekaj časa ni bilo. Tako nama tudi za izpuščeno Planinico ni bilo več žal.
 |
| Prva strmina, čez katero se je treba preboriti po svoje. |
 |
| Višje pa naju je pozdravila celo (natrgana) jeklenica. |
 |
| Nad prvo pregrado, pogled proti Velikemu Drsniku. |
 |
| Gredina proti levi. |
 |
| Vse skupaj je bolj tečno, kot izgleda, polno spranih prehodov in čudnih gozdnih skokcev. |
 |
| Višje je svet nekoliko položnejši. |
 |
| Pogled na Log in usodno Stožje nad njim. |
 |
| Romantični prostorček pod steno, kot nalašč za kak bivak. |
 |
| Pogled v grapo Matejev plaz. |
 |
| Po izpostavljeni polički na nasprotni strani bi prišla na Planinico. Drugič! |
 |
Pogled nazaj gor malo pred nevihto.
Bila sva pod zaplato snega pod steno na sredi slike. |
Živijo. Sem enkrat bil na Planinici ampak sem se jo lotil levo od Prešnikovega grabna. Ta soteska je tudi navrtana enkrat kasneje sem jo šel. Lovska pot me je privedla v kotel pod Vrh Krnice (v steno Vrha Krnic so vodile fiksne vrvi, pomojem od poizkusa prvenstvene smeri od Tadeja Goloba), kjer sem jo izgubil in kasneje višje zopet našel in prispel na Planinico. Dol grede bi jo verjetno ne bi izgubil. na vrhu je takrat bil lesen bivak, ki ga je postavil največji poznavalec gora in stezic ter prehodov v okolici Loga pof Mangratom. Postavil ga je Romano po domače Lukež lovec in posebnež iz Loga. Kasneje je po mojih informacijah pogorel zaradi udara strele. Ponavadi ne odobravam postavljanja takih kočic ampak ta je zagotovo sodil tja. Popolnoma neopazen iz doline. Iz vrha sem sestopil po polici, ki vodi v grapo med Oblico in Vrhom Rup, na ze,ljevidu Matijev žleb. Ne vem kako je sedaj s to polico,ker sem nekje ujel, da se je zgodil podor ampak res ne vem. Iz snežišč pa sestopiš po komaj vidni stezici, ki se uporablja tudi za sestop iz slapu Lukežev led do soteske Fratarica, ki pa je stanje nažalost takšno, kot je. Zanimiva je tudi sosednja Ruševa glava, ki leži na začetku vrtoglavega raza Votlega vrha. enkrat sem šel gledat slapove na potoku Kaludrice in prišel pod steno Briceljka. Od tam sem po brezpotju prišel na vrh Ruševe glave. Dol sem šel po lovski poti, ki se nekje močno izgublja, mislim, da sta dve ena bolj strma in ena , ki ima več serpentin. Ta pot mi je kasneje prišla prav, ko sem šel v Lovsko smer v Briceljku. Najbolj zanimivo pa je to, kar vidiš iz Ruševe glave, če pogledaš čez divjo grapo Veliki žleb po kateri poeka zimska smer Kačja slina lahko opaziš na drugi strani grape stare lovske jeklenice, ki vodijo proti Bedinjemu vrhu. To je pomojem najbolj drzna lovska stezica oziroma prehod, kar semjih videl. Kasneje sem pozimi plezal Čačjo slino ampak ponoči in v snegu nisem mogel nič videti, kje poteka trasa te mojstrovine. LP
OdgovoriIzbrišiP.S. sem šele sedaj opazil, da je na forumu Hribi.net. Ruševo glavo omenjal tudi Turbo.
OdgovoriIzbrišiPolico, ki jo omenjaš in za katero ne veš, kakšna je, sva midva po mojem videla. Kar sva videla, je izgledalo izpostavljeno, a prehodno. Sicer pa res zanimiv, divji svet - škoda, da ni bolj pri roki in da nimava večkrat časa, da bi malo pošnofala tam.
OdgovoriIzbriši