Raziskovalno pod Loško steno

Da bi ušla zadušljivi vročini, zaradi katere je bilo hribolazenje dni res presneto neprijetno, in da se ob dinamični vremenski napovedi ne bi zavezala k čemu pretirano kompliciranemu, sva se z Najdražjim namenila v Fratarico. Slapovi so čudoviti, pot do njih je prijetno mehka, manjka ji samo kakšna klopca, da bi se človek počil nanjo in si podrobneje, a seveda vseeno diskretno ogledal množico tujejezičnih soteskarjev v kopalkah, ki švicajo do vstopne točke v kanjon – eni postavni mišičnjaki, drugi fletni trebuharji, pa bejbe v bikinkah, vse skupaj prav slikovito in sploh ne hribovsko! Kot običajno pa tudi tokrat nisem bila čisto iskrena, ko sem Najdražjemu predstavljala plan ture: »Ah, samo do slapov greva, nič takega.« Nisem mu priznala, da bova vendarle smuknila še malo višje pogledat, kako je s stezico, ki je vrisana na zemljevidu in naj bi pripeljala visoko pod Oblico …

V zaraščeno strmino nad koncem soteskarske avtoceste sem sicer zagrizla s figo v žepu, saj sem sredi hribovsko precej intenzivnih dni in posledično manj zagnana kot običajno. Na srečo Najdražji ni okleval, rinil je višje in kakih sto višincev nad sotočjem grap sva se zaletela v prvega možica in dovolj jasno prepoznavno stezico. Izgovorov zdaj ni bilo več, potki, požaganim vejam, redkim možicem in predvsem natančnemu vrisu v aplikaciji MaPZS sva v zadušljivi sopari sledila po poraščenem svetu navzgor mimo vseh orientacijskih preprek (in tudi par lepih slapov) ter vzpon zaključila na čudovitem prostorčku 1500 metrov visoko, na vrhu grape Matejev plaz, kot piše na zemljevidu, in pod strašljivimi ostanki snega pod ostenji Oblice. Macesni in gorsko cvetje na prijetno poležani trati, pravi pravcati samotni raj za gorske romantike! Od tu sva jasno videla seksi poličko, po kateri bi naju potka verjetno razmeroma hitro pripeljala na vrh bližnje Planinice. A ker so bile za popoldne napovedane nevihte, sva si to pustila za kdaj drugič in se lotila sestopa po isti poti. Bil je manj mukotrpen od pričakovanj, malo zato, ker je šlo navzdol in sva se pač manj naprezala, malo pa tudi zaradi par možicev, ki sva si jih postavila med vzponom.

»Lulat moram, poglej, če kdo gre,« sem se pohecala na eni od gozdnatih strmin. In glej ga zlomka, hip zatem, ko si nazaj gor potegnem hlače, zaslišiva »Pazi, kamen!« in osuplo zagledava, da se nama od zgoraj bliža mladec v kratkih hlačah.

»Od kod pa ti?« ga vprašam. Ne zna povedati. Da je prišel gor malo po grapi, malo pa kar počez.

»Kje si pa bil?« nadaljujem. Tudi o tem nima pojma, ni gledal v telefon, ampak je šel kar po svoje … Ko je slišal naju, je pa, predvidevam, pridirjal za nama.

Tudi po zaslugi nenavadnega spremstva, o katerem sva tedaj seveda raje modro molčala, se mi spust ni zdel več tako zahteven. Previdno smo se basali čez gozdne skokce, midva s čeladama na glavi, mladenič z miniaturnim nahrbtničkom in cevko za pitje pa se naju je držal kot klop. Nad zadnjo strmino, kjer je »najina« pot zavila desno, je dečkota – ne da bi se z eno samo besedo poslovil od naju – odneslo kar naravnost navzdol, ampak očitno je bil dovolj naspidiran, da sva ga kmalu zagledala sto metrov nižje, na koncu vseh težav, ko sva midva še previdno lomastila. Skoraj bi verjela, da je bil prikazen kakega koritniškega lovca izpod Loške stene, ampak za kaj takega je od njega vel vse predober vonj po mehčalcu za perilo, za njegovo vikinško frizuro pa je vendarle moral poskrbeti kak izurjen brivec …

Vročina je medtem tako narasla, da se nama Fratarica sploh ni več zdela tako mrzla za kopanje. Med sestopom ob tolmunih sva srečala še dve veliki skupini soteskarjev, ki sta veselo dostopali do slapov, pol ure po tem, ko sva se usedla v avto, se je pa nad Bovškim razbesnela nevihta, kakršne v tej suši že nekaj časa ni bilo. Tako nama tudi za izpuščeno Planinico ni bilo več žal.

Prva strmina, čez katero se je treba preboriti po svoje.

Višje pa naju je pozdravila celo (natrgana) jeklenica.

Nad prvo pregrado, pogled proti Velikemu Drsniku.

Gredina proti levi.

Vse skupaj je bolj tečno, kot izgleda, polno spranih prehodov in čudnih gozdnih skokcev.

Višje je svet nekoliko položnejši.

Pogled na Log in usodno Stožje nad njim.

Romantični prostorček pod steno, kot nalašč za kak bivak.

Pogled v grapo Matejev plaz.

Po izpostavljeni polički na nasprotni strani bi prišla na Planinico. Drugič!

Pogled nazaj gor malo pred nevihto.
Bila sva pod zaplato snega pod steno na sredi slike.

Preizkušnje plesne mamice

Z letošnjim letom se je naše družinsko življenje pošteno spremenilo – naša Tastarejša je začela tekmovalno trenirati ples. Zadeva je zanjo nedvomno koristna ali, upam, vsaj ne na dolgi rok škodljiva. Če odmislim vse fizične vidike tega početja, je punca časovno tako obremenjena, da ji zmanjka energije za znotrajdružinska obračunavanja, ki so v naši hiši sicer ena pogostejših oblik preživljanja prostega časa. Tudi priložnosti za osamosvajanje ne manjka. Imamo to srečo, da Tastarejša do plesne šole elegantno pride sama z mestnim avtobusom, tako da nama z Najdražjim ni treba trikrat na teden zapravljati časa z brezplodnim čakanjem po šopingcentrih ali pa z vozačkanjem sem ter tja. In seveda je zelo pomembna tudi Tastarejšina tesna vpetost v dekliško kraljestvo elegance, lepote, kratkih belih štumfkov pod šlapami in drugih pubertetniških trendov, o katerih sicer dvomim, da za dolgoročno prihodnost človeštva predstavljajo nek blazen plus …

Toda za družino kot celoto je takšno plesno udejstvovanje precej obremenjujoče. Če nič drugega, je zadeva kar zasoljena, tako da zdaj razumem, zakaj večina sotrpinskih staršev vozi temno modre tesle. No, ko moram na kostum, za katerega smo morali šivilji pod roko dati 150 evrčkov, lastnoročno prišiti še dva vpadljiva gumba, mi je malo manj jasno, ali zdaj plačujemo nobel storitve ali se gremo brigadirsko udarništvo. V sezoni tekmovanj smo poleg tega morali družinski urnik prilagoditi takšnim in drugačnim intenzivnim pripravam, pri čemer sama seveda posebej težko pogoltnem, da na lepem ne moremo več družinsko v hribe!

Verjetno največja preizkušnja zame – kot »plesno mamico« – pa so priprave na tekmovanja. V skladu z današnjo prenapihnjeno, egocentrično ureditvijo sveta, v katerem se Špele, Vesne in Mojce poslavljamo iz prvega plana, v ospredje pa stopajo mladenke z dvema imenoma, dvema priimkoma ali vsaj kakšnim manjkajočim j-jem v imenu (torej Eme, Sofie Ane ali Lie Kramberger Jevševič), je bilo prvo tekmovanje, na katerem so se predstavile punce iz Tastarejšine formacije, nič več in nič manj kot evropsko prvenstvo! Pred potovanjem na Poljsko, ki bi ga z dvema nočema na busu in eno v hotelu sama označila za potovanje iz pekla (na srečo pa me ni nobeden nič vprašal), nas je trenerka zbrala na informativnem sestankiču. Sem se videla, kako zavijam z očmi, medtem ko si pišem v možgane, da punce potrebujejo »lak za lase, maskaro, BB kremo in blush«. Sem kar ponosna, da sem takoj vedela, da »blush« ni Blaž, ampak kaj za vraga je BB krema?

Kot prava plesna mamica sem pogoltnila svoje pomisleke o potrebnosti ličil za desetletnice in s Tastarejšo sva se odpravili v prvi DM. Usmerili sva se med police, kot da nama je vse jasno – in hitro ugotovili, da prav daleč ne bova prišli. Na srečo DM ni Bauhaus in hitro sva našli prodajalko, ki je bila namalana, kot bi se odpravljala vsaj na oskarje. Umetne trepalnice in čudne obrvi gor ali dol, bila je grozno prijazna in podkovana točno v disciplini, v kateri midve nimava pojma! Čakala pa naju je še ena naloga: brezšivno spodnje perilo. Najprej sem se dodobra razkokodakala, zakaj je pomembno, kakšne gate imajo deklice, ki jih plesni sodniki celo kaznujejo, če njihov kostum tam spodaj razkriva preveč, in ki se jih na odru hkrati tako ali tako preriva več kot dvajset … Ampak potem sva brezšivne spodnjice našli s presenetljivo lahkoto. Tako sem dejansko že skoraj kupila tangice, velikost XS (JAZ sem skoraj kupila TANGICE!), no, potem sva pa le stopili še na drugo stran stojala in tam odkrili še bolj običajen kroj.

Konec dober, vse dobro (zaenkrat): Tastarejša je s svojo ekipo nič več in nič manj kot državna prvakinja. Če smo čisto pošteni, so bile v svoji kategoriji sicer edine nastopajoče, tako da so bile pravzaprav tudi zadnje. Lahko rečemo tudi, da bo to najverjetneje največji uspeh njene plesne kariere … Na srečo pa je punca dovolj pametna, da ji, vsaj tako pravi, več pomeni šesto mesto z evropskega prvenstva, kjer je tekmovalo 14 ekip. Tale plesna mamica je pa vseeno kar vesela, da lahko vsaj do jeseni dihamo tudi brez plesa.

"Napeto" čakanje na razglasitev rezultatov. Če si edini v kategoriji, te pač ne skrbi!