Kržišče na Krvavcu ni kdove kako dramatičen cilj. Tistih 200 višinskih metrov vzpona od parkirišča pred zapornico je pretežno lahek, čeprav zelo všečen sprehod z dvema malo strmejšima klancema. Ampak Tastarejša je zadnjič tam prvič v življenju spoznala, kaj se pravi utrujenost.
Na turi smo bili brez Najdražjega in tako je morala vse prehoditi sama samcata, brez rešilne bergle - po domače naročja, nahrbtnika za prenašanje otrok ali česa podobnega. Za spodbudo je bila sicer njena sestrična z družino, ampak tudi oni niso vsemogočni. Vse skupaj je dobro preživela: z enim manjšim histeričnim izpadom tik pod vrhom (nikomur ni bilo jasno, ali res zaradi tega, ker smo rekli, da se naj znameniti Vasko - plišasti pujs - iz njenega "trebuha" raje rodi v bolnici, ali je bil posredi kak manj bizaren razlog), med sestopom pa s stalnim počivanjem na vsakih pet metrov. Verjetno ji ni bilo jasno, zakaj sem bila tako preč od sreče in tako strašno ponosna, ko sem jo videla, kako je zdelana. Res, v današnjem svetu popolnega fizičnega in siceršnjega blagostanja je imela šele pri slabih treh letih priložnost spoznati fizično utrujenost, in ta se mi zdi redek blagoslov!
Aja, čim smo prišli k avtu, je pa že sledila divja igra z letanjem po parkirišču sem in tja. Toliko o totalni utrujenosti, no ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar