Ta res visoke Alpe 25

Švice kot hribovske destinacije sem se dolga leta izogibala, ampak ko smo se lansko poletje prvič podali tja na avtodomarske počitnice, mi res ni bilo jasno, zakaj: dostopni prelazi, visoki vrhovi, zelene trave, jezera in beli ledeniki, to je vendar raj na Zemlji! Seveda je moja zaljubljenost hitro dobila nekaj razpok, ampak vseeno smo lani tam preživeli dovolj prijeten hribovski dopust, da smo se letos složni in enotni vrnili tja. Tokrat se je moja naklonjenost do bogataške državice stopila hitreje kot švicarska čokolada na visokogorskem soncu, v veliki meri zaradi ekonomskih in masovnoturističnih razlogov. Ko so se temu pridružili še vremenski dejavniki, nas je – spet složno in enotno – odneslo na južno stran Alp, v nam veliko bolj ljubo, veliko bolj domačo in veliko bolj finančno dostopno Italijo. Ampak ne glede na vse imamo za sabo dva odlična hribovska tedna!

Začeli smo na visokem prelazu Simplon, ki se nam je že lani s svojim adlerjem (velikim kipom orla) usedel v srce. Letos sva se na popolnoma enostavni, a vseeno zanimivi vrh Staldhorn (2463 m) nad prelazom podali sami s Tastarejšo. Mali je namreč omenjal neke zdravstvene težave, ki pa so na srečo minile, čim sta se z Najdražjim obrnila proti avtomobilu.

V oblakih Staldhorn nad urejenim parkiriščem na Simplonu.

Najprej proti orlu ...

Hopschusee - in borovnice!

Zamočvirjeni vrh.

Potem smo se vrnili v nam ljubo dolino Saastal, mali švicarski socialistični raj, kjer je visoka žičniška infrastruktura po zaslugi prijazne turistične ureditve dostopna vsem – če bivaš v dolini, si namreč do turistične kartice, s katero lahko brezplačno uporabljaš večino žičnic in javni prevoz. Letos smo se tako spet naselili v nam ljubi kamp, ki je pravzaprav samo travnik ob hotelu Etoile, v Saas Grundu. Najprej smo obhodili umetno jezero Mattmark, kjer nas je posebej očaral sestop po dolini nazaj do Saas Almagella.

Brezplačni avtobusi v dolini Saas.

Umetno jezero Mattmark.

Čez ta most težko prideš suh.

Jezero od zadaj.

Pa še jez od blizu.

Očarljivi sestop.

Drugi dan smo izkoristili za naš prvi pravi tritisočak. »Pravi« zato, ker smo že lani sicer zlezli na tritisočak Klein Allalin zraven koče Britannia, ampak pri tem smo praktično vso višino naredili s pomočjo žičnice, tako da ga težko jemljemo čisto zares. Letos smo si torej izbrali precej zaresnejši Jegihorn nad Saas Grundom. Pot nanj ni čisto enostavna, v spodnjem delu je tudi majčkeno izpostavljena, v zgornjem pa predvsem naporna, vsaj za hodce s krajšimi nogami, saj se je treba prebijati čez naložene granitne skale. Mali je med vzponom precej trpel, bridko jokal in se zdel na robu neustavljive panike. Predvidevam, da ga je z grozo navdajalo predvsem vrtoglavo okolje, ki je bilo z umikanjem čiščenjem oblakov vsako minuto impresivnejše. Ampak višinsko častihlepje ga je gnalo naprej, obrniti se ni hotel in tako smo vendarle prilezli na močno obljudeni vrh, kamor večina sicer pripleza po drugi strani, po ferati, ki smo jo mi mirne duše izpustili. Med sestopom je sine na srečo ugotovil, da pot dol ne bo tako grozna, kot je trepetal, in se dovolj sprostil, da je začel glasno prepevati, na dnu težav pa ga je že kar v zrak metalo od ponosa, da smo zlezli na 3206 m visok vrh.

Začeli smo nad 3000 m, na vrhu žičnice Hochsaas, in najprej sestopili. Jegihorn se skriva v oblakih.

Zdaj pa gor. Desno gre zelo priljubljena ferata, mi smo šli levo po normalni poti.

Weissmiess se že odpira.

Na 3000 m se začne plezanje čez granitne skale.

Zadnji metri pod vrhom.

Moji (pa še kdo) na vrhu,
zadaj Fletschhorn in Lagginhorn.

Med sestopom nam je šlo bistveno bolje.

Zdaj vidimo še lepotce na oni strani,
nad Saas Feejem.

Pogled nazaj, na Jegihorn. Glede na množice naj bi bile v njem tudi uživaške navrtane smeri.

Lokalec.

Sestop do igrišča Kreuzboden, v ozadju Saas Fee, Alalinhorn, Alphubel, Dom in še kaj.

Tretji dan Saasa smo se z žičnico morali še enkrat zapeljati na visoko igrišče Kreuzboden, ki ga prejšnji dan zaradi pomanjkanja časa nismo mogli do konca izkoristiti. Da ne bi šel dan čisto v nič, smo vsaj v dolino sestopili peš, kar je bilo slikovito in ne čisto nenaporno. Med sestopom smo videli tudi edino kačo na potovanju in to uspešno zamolčali pred Tastarejšo, ki se kač absolutno in popolnoma neutemeljeno boji.

Tretje jutro v Saasu. Tokrat čist pogled na Jegihorn. Normalna pot pripelje z leve.

Igrišče Kreuzboden. Uspelo nam je iti, še preden bi kdo padel v jezerce.

Eden zadnjih pogledov proti Hochsaasu.

Slikovit sestop, vreme se kvari.

Švicarska hribovska realnost.

Gigantska gugalnica v Brigu.
Odraslim ne priporočam ...

Po premiku iz Saasa je bil naš cilj največji švicarski ledenik Aletsch. Tik pred poslabšanjem vremena smo se z gondolo odpeljali do visokogorske vasi Bettmeralp, ki jo oglašujejo kot vasico brez avtomobilov. Očitno v švicarskih razmerah to pomeni nekaj drugega kot pri nas: predstavljala sem si predstavljala nekakšno kmečko idilo, v sicer razglednem Bettmeralpu pa so vse ceste asfaltirane in široke vsaj kot naša predmestna ljubljanska ulica. Vse hiše so kičasti, za turiste postavljeni leseni chaleti, po cestah pa brez glasu drvijo električni taksiji in dostavna vozila, tako da smo pred njimi odskakovali kot prestrašene kure. Narava tam okrog je dovolj lepa, a prepredena z žičnicami. Mi smo do razgledišča na ledenik Aletsch v skladu z našo varčevalno politiko prisopihali peš, izginjajoči ledenik uzrli le za kratek hip ali dva, potem pa se lotili še tisočštiristometrskega peš sestopa vse do doline. Na srečo je bila pot dovolj strma, mehka in obložena z gozdnimi sadeži, da je spust hitro in minil, smo bili pa praktično edini, ki smo se na ta način namenili prihraniti dobrih 30 EUR.

Gondola na Bettmeralp.

Takšne so tu avenije.

Takšne pa koče (in trava okrog njih).

Jezero na 2000 m, tudi pedolin se da najeti.

Če se potrudite, v desnem delu slike lahko uzrete ledenik Aletsch.

"Romantične" ulice v Bettmeralpu.

Vasica Betten na pol poti do doline se nam je veliko bolj dopadla.

Že lansko poletje nam ni uspelo priti pod Eiger zaradi slabega vremena. Tudi letos je bila napoved pesimistična, ampak vseeno smo se zapeljali do Interlakna in se namestili v kamp, v katerem je bilo več pravil kot prostora za dihanje in v katerem je multilingvalni receptor, ki je bil, kot bi ga vzel iz kakega Tarantinovega filma, potreboval vsaj deset minut, da nam je razložil, kako uporabljati kamp, dolino in vse ostalo. Eiger nam je tudi letos odneslo slabo vreme, sledilo je namreč tri dni brezupnega deževja, ki se mu po nemško slikovito reče Dauerregen. Tako smo prihranili kar nekaj denarja, ki smo ga nameravali dati za vlak v eigerske višave. Da nam le ne bi ostalo preveč, je poskrbel Mali, kajti med sprehodom po grozljivo turističnem mestu Interlaken mu je uspelo, da je njegov najljubši avtomobilček v odtok nekakšnega vodnjaka, na katerem se je igral. Na srečo smo bilo zraven največje trgovine v mestu, ki je bila na srečo še odprta (kar v Švici ni samoumevno), in na srečo je Najdražji dovolj potrpežljiv za tovrstne reševalne akcije. Tako je porabil kar nekaj sredstev za nakup različnih dolgih pripomočkov, kot so klešče za žar in pletilke. Minilo je kake tri četrt ure, v katerih si je Najdražji ob tisti klorirani fontani dodobra namočil lase, Mali pa je kot nestrpen bodoči očka, ki nemočno koraka po porodnišnici, blodil ob vodnjaku in si ni upal gledati. In na lepem je bil avtomobilček, ki je verjetno stal dva evra, uspešno rešen pred globinami kanalizacije! Sine je Najdražjemuiz čiste sreče skočil v naročje. Priznam, da sem še jaz, ki vedno skeptično gledam na smiselnost takšnih operacij, potočila nekaj solzic olajšanja.

Avtomobilček rešen!
V ozadju zadevna fontana in spodaj rešetka na odtoku ...

V popolnem vremenskem zajebu – ta termin smo v moji izvorni familiji posvojili od hribovskih kolegov, ki so z njim nazorno opisali atmosferske pogoje v mnogo bolj daljni Patagoniji – nam je naslednje jutro uspelo najti rešitev. Na italijanski strani glavne alpske verige naj bi bilo namreč stanje bistveno lepše. Tako smo se le še zapeljali v slovito dolino Lauterbrunnen, kjer so sicer očarljivo visoki slapovi, ampak celo v tistem deževnem vremenu mi je ob masah turistov, vlakov, avtobusov in žičnic šlo kar malo na bruhanje. Tudi če ne bi bilo dežja, bi slej ko prej rekli »hvala lepa, Švica«, tako pa smo se še toliko lažje čez Veliki prelaz svetega Bernarda odpeljali v Italijo, v dolino Aoste, kjer nam je dejansko posijalo sonce.

Sprehod pod Sv. Bernardom.

Cesta na Sv. Bernarda. V dveh letih se še nismo peljali čez švicarski prelaz v čem drugem kot megli, vetru in/ali dežju. Škoda, izgledajo prav lepo.

Naša prva postojanka je bila zanimiva, prostrana travnata krnica Conca di By na južni strani Grand Combina, iz katere smo občudovali priostrene granitne špice na visokih grebenih. Spotoma smo imeli tudi nekaj konceptualnih težav glede primernosti kopanja v bazenih na prostem na razmeroma visoki nadmorski višini. Rezultat nasprotujočih si mnenj je bil znan, mladinca sta na koncu skočila v bazen v kampu, vnaprej znano pa je bilo tudi, da bosta s »kopanjem« zaključila prej kot v desetih minutah. Seveda sem ju vdano čakala z brisačama – in bundo!

Prijetna, odlično grajena stara pot v By.

Oddaljeni pogledi proti masivu Gran Paradisa.

V tem kotlu je več kot deset planin.

Lepa krnica in divji greben nad njo.

Kopalna (in spremljevalna) ekipa.

Zatem smo se za par noči naselili v dolino Valnontey v nacionalnem parku Gran Paradiso in bili očarani. Množic tu ni bilo preveč, brezplačni javni prevoz nam je omogočal enostavno pohajanje po teh lepih dolinah, višek vsega pa je bila dolga in naporna tura na enega od bolj čarobnih kotičkov Alp, opuščeno planino Money. Med granitnimi ploščami, zelenimi blazinami in prelivajočimi se potočki se nam je odprl čudovit pogled na ledenike Gran Paradisa na nasprotni strani. Obžalovali smo le, da zaradi lanskih poplav, ki so razdejale Valnontey in okolico Cogna, nismo mogli narediti krožnega pohoda, na katerem bi spoznal tudi zatrep doline. Pa da smo morali vsako jutro in vsak večer čisto resno pohajkovati po kampu v bundah …

Glavni turistični kraj, Cogne.

Slapovi nad vasjo Lillaz. Iz kampa je bilo vse dosegljivo z avtobusom.

Mladine mraz ni odvrnil od igre - sta si pač naredila bivak!

 

Čudovita stara domačija v zgornji dolini Valnontey.

Poplave so lani v dolini naredile grozno štalo.

Slikovita, zahtevna pot na planino Money.

Izpostavljena travnata prečka. Na sredi pobočja lahko prepoznate naša fanta.

Potok z uničenim mostom. Obvoz gre 30 m nižje.

Menda je Gran Paradiso domovina kozorogov.
Mi smo videli samo gamse - in prav nič se niso dali motiti.

Pravljični kraji!

Mi. V ozadju lahko izurjeno oko prepozna tisto,
kar bo čez nekaj let mogoče naš prvi štiritisočak ...

Tudi direktna pot na Money je na več mestih uničena.

Za slovo od Gran Paradisa sem šla na solo jutranji pohod ...

Po stari, dobro urejeni, a vseeno nekolikanj tečni poti ...

Pogledi na ledenike na drugi strani.

Do koče Vittorio Sella. Tako zasnovane koče še nikjer nisem videla (razen kje v Nepalu).

Šprica se pa povsod!

Eden od naših ciljev tega poletja je bil Chamonix – da bomo videli Mont Blanc pa te fore. Na francosko stran se nam samo za par dni ni dalo, zato so bila naša zadnja postojanka turistično precej bolj obljudeni kraji nad Courmayeurjem, torej na italijanski strani najvišjega očaka Alp. Čeprav mi je dodobra nabasani kamp z zasoljeno ceno in sumljivo delujočo toplo vodo šel precej na živce, sem bila vseeno očarana – spali smo vendar v Peuterreyu, direktno pod steno, in šli popoldne na sprehod do Freneya! Pa to so ja sama velika imena alpinistične zgodovine!

Peuterrey (in nad njim prve stene Mont Blanca).

 

Freney. Saj kar vidim kakega Bonattija, ki lomasti tod v okovanih gojzarjih!

Zgledno urejen javni prevoz. Občina časti!

Za zadnjo, kraljevsko turo počitnic smo si izbrali Mont Fortin (2755 m) nad dolino Val Veny. Krog se je izkazal za napornega, ampak ob takih prizorih se človek še bolj sprašuje o tem, ali so slovenski hribi res tako blazno sploh in oh, da jim nikjer na svetu ni para. Hodili smo od ledeniških rečic do travnatih krnic, od granitnih melišč do sitnih spranih pobočij, od svižčevega raja do zelenih dolin andskih razsežnosti, vse pa ob pogledih na ledeniške štiritisočake, ki so se skozi dan celo blagovolili znebiti zakrivajočih meglic. Vse hudo, ki je pršelo iz mladine ob dolgem vzponu, je bilo med sestopom pozabljeno, na koncu ceste, kjer smo ujeli zadnji avtobus nazaj dol, pa sta ostala samo ponos in sreča. Prehodili smo vendar več kot 19 km, to je naš družinski rekord!

Slab začetek: ena ura korakanja po asfaltni, a vsaj za promet zaprti cesti.

Pri temle jezercu smo zavili levo gor, množice so nadaljevale po dolini.

Prvi vzpon smo delili s trekingaši na poti okrog Mont Blanca. Večina jih sploh ne pozdravi. Zadaj sicer ledenik Miage, koder vodi normalni italijanski pristop na Mont Blanc.

Eno uro višje smo se poslovili še od teh množic in zavili desno. Zdaj smo bili sami!

Malega se okolje kar dotakne!

Mont Fortin je zadaj na desni, pot vodi do vrha trave, čez melišče in nato desno.

Čez tole granitno melišče je šlo malo lažje,
kot bi bilo pri nas na apnencu.

Aiguille des Glaciers, če se ne motim, in dolina, po kateri smo sestopili.

Na vrhu Mont Fortina, levo Mont Blanc.

Na drugi strani pa Gran Paradiso (s tem strani veliko prijaznejši).

Sestopili smo najprej skozi svižčev raj.

Kaj dosti se ne vznemirjajo.

Naš vrh je travnati kupček na levi.

Na oni strani se je odprl Dent du Geant.

Še mini vzpon na Col des Chavannes. 

Celo Veliki MB se odpira.

Dolga, vetrovna dolina andskih razsežnosti. Glavni špic na sliki je del znamenitega Peuterreyskega grebena, če se ne motim.

In sredi vse te lepote ... diksi! Roza, da ne bo dileme.

Vseeno paše biti na busu.

 
Po takšni estetski in športni epopeji in po slabih dveh tednih intenzivnega druženja v avtodomu, ki je razmeroma udobno zasnovan za dva, smo si bili enotni, da se dan prej od načrtovanega odpeljemo nazaj. Veselje ob vrnitvi domov je pri mladini trajalo točno en dan, potem ga je že nadomestil dolgčas. Ko sva se odrasla morala spraviti nazaj na delo, je Najdražji vendarle pripomnil, da bi se raje spet kam odpeljal z avtodomom. No, jaz sem pa vseeno komaj čakala, da odhitim v knjižnico, iskat Walterja Bonattija. O montblanških alpinističnih odisejadah bom zdaj brala iz čisto drugega perspektive!