"Pejva v Tehniški muzej," me je Najdražji gnjavil v vsakem dežju že bolj kot ne, odkar sva se spoznala. Vedno sem ga zavračala s takim ali drugačnim izgovorom. Da se itak kmalu zapre, pa da je itak brezveze in podobno. V resnici je bil razlog standardno dolgočasen, kot je pri meni vse: ker imam pač raje hribe, pa tudi če ošpičene prekle padajo z neba. Poleg tega z muzeji običajno opravim približno v sedmih minutah, v katerih pritisnem vse gumbe, prešlatam vse, kar je namenjeno šlatanju, in ocenim, da so poučni panoji zanimivi samo tistim, ki so jih napisali (opravičujem se vsem, ki cenijo muzeje bolj kot jaz, kot vidite, že dolgo nisem bila v nobenem res dobrem).
Ampak z otroki je vse drugače in ošpičene prekle ali zdrizasto vreme pač niso najmikavnejše vabilo za preživljanje časa na prostem, tako da smo se navsezadnje le odpravili v Bistro. Moja prva izbira je bila sicer Postojnska jama. Ampak ko sem zguglala cene vstopnic, sem od osuplosti globoko zajela sapo in se nato spomnila, da sem pa vendarle jamarka - vsaj po duši, če že ne v blatni praksi - in da se pa res ne spodobi, da bi se ponižala na raven zabaviščarskih atrakcij, kakršen je električni vlakec (če bi bila vstopnina za kakih 15 evrov cenejša, me vlakec seveda ne bi prav nič motil …).
Najdražji, ki se mu je uresničile dolgoletna želja, je bil v muzeju sprva ves iz sebe, in to v slabem smislu. Prva dvorana - tista s fičkoti in drugimi nostalgično legendarnimi avti - je bila namreč prava ledenica, in če kaj iz mojega ljubeznivega, ustrežljivega Najdražjega dela vzkipljivega, zadirčnega zoprneža, je to mraz v kombinaciji s potomstvom. Potem ko je iz avta (našega, ne teh muzejskih) privlekel še goro oblačil in sva vanje stlačila upirajoči se podmladek (ena je hotela imeti na sebi gasilsko pelerino, drugi pa se upira vsem oblekam), se je če pomiril in bil navsezadnje prav blaženo srečen.
Tudi Mali je bil vmes malo razočaran. "Saj veš, kam bo šel," mi vedno reče Tastarejša, kadar mu pustim, da gre, kamor hoče, in je kje v bližini kaj mokrega - naravnost v vodo. Tudi tokrat ga je neslo le proti deročemu izviru sredi graščine, pa nekako ni mogel razumeti, zakaj se ne strinjam z njegovo izbiro. Sicer je pa v muzeju prav užival, s svojimi mastnimi ročicami potacal polovico vitrin in bil najbolj vzhičen nad izložbo z nagačenimi vidrami in močvirskimi pticami.
Pri Tastarejši tudi ni šlo brez razočaranj, vsaj pri ribji zbirki, kjer je le nekaj napol praznih panojev. Kaj jo je pri tem užalostilo, ne vem, mogoče je bilo to zaradi dejstva, da so ribe v naši družini prav posebna tema. Zaradi svoje averzije do tega tipa bitij sem že takoj na začetku Najdražjemu predočila ultimat, da se kakršen koli poskus, da bi mi v prehrano podtaknil kar koli ribjega oz. morskega, konča - z ločitvijo. Očitno sem pri tem izpadla dovolj resna, da je presenetljivo diskreten, kar se tiče rib, in se recimo z ribjo konzervo umakne v drugo sobo ali celo drugo nadstropje. Je pa Tastarejša hitro zakapirala, da mi z ribami lahko nagaja, in tako se kar naprej heca, da mi bo skuhala - ribe … No, v Bistri pač ne, mala! Seveda je bilo pa tudi njej v muzeju všeč, kot je pač triletnicam lahko. Takole je potekal najin pogovor po ogledu v avtu, tik preden je mrknila za nekaj ur:
Jaz: "A ti je bilo všeč v muzeju?"
Ona: "Ja, mi je bilo, ja."
Jaz: "Kaj pa ti je bilo všeč?"
Ona: "Sukala bi se moja mala …" Tista pesmica, ki smo jo prepevali vse dopoldne, v muzeju pa sploh ne. Toliko o verodostojnih povratnih informacijah od otrok.
Jaz sem bila pa tudi razočarana. Kajti v moji osebni zgodovini ima Tehniški muzej posebno mesto - menda sem pred toliko leti, da se ne spodobi več povedati, ob navdušenju nad vitrino z nagačenim medvedom kar shodila! No, zdaj so pa vitrine z nagačenimi živalmi še najbolj staromodni del razstave, samo tisto z medvedom so pa posodobili in tako sem anekdoto o začetkih svoje mobilnosti morala povedati na suho.
Upam, da vam je uspelo ugotoviti, da v resnici v Tehniškem muzeju v Bistrici nismo bili razočarani, pač pa ravno nasprotno in čez leto ali dve bomo z veseljem spet prišli. Menda bodo takrat naši interesi in razumevanje sveta že nekoliko širši in tudi Mali se ne bo več enakopravno navduševal tako nad električnimi kabli in pomožnimi stolčki kot nad razstavnimi eksponati. Kdo ve, morda nas ob tej strasti do kulture in izobraževanja odnese celo v kako galerijo ...
 |
| Foto: Najdražji |
Ampak z otroki je vse drugače in ošpičene prekle ali zdrizasto vreme pač niso najmikavnejše vabilo za preživljanje časa na prostem, tako da smo se navsezadnje le odpravili v Bistro. Moja prva izbira je bila sicer Postojnska jama. Ampak ko sem zguglala cene vstopnic, sem od osuplosti globoko zajela sapo in se nato spomnila, da sem pa vendarle jamarka - vsaj po duši, če že ne v blatni praksi - in da se pa res ne spodobi, da bi se ponižala na raven zabaviščarskih atrakcij, kakršen je električni vlakec (če bi bila vstopnina za kakih 15 evrov cenejša, me vlakec seveda ne bi prav nič motil …).
Najdražji, ki se mu je uresničile dolgoletna želja, je bil v muzeju sprva ves iz sebe, in to v slabem smislu. Prva dvorana - tista s fičkoti in drugimi nostalgično legendarnimi avti - je bila namreč prava ledenica, in če kaj iz mojega ljubeznivega, ustrežljivega Najdražjega dela vzkipljivega, zadirčnega zoprneža, je to mraz v kombinaciji s potomstvom. Potem ko je iz avta (našega, ne teh muzejskih) privlekel še goro oblačil in sva vanje stlačila upirajoči se podmladek (ena je hotela imeti na sebi gasilsko pelerino, drugi pa se upira vsem oblekam), se je če pomiril in bil navsezadnje prav blaženo srečen.
 |
| Mali v elementu |
 |
| Tastarejša se je bala, da bo raketa dejansko odletela ... |
Tudi Mali je bil vmes malo razočaran. "Saj veš, kam bo šel," mi vedno reče Tastarejša, kadar mu pustim, da gre, kamor hoče, in je kje v bližini kaj mokrega - naravnost v vodo. Tudi tokrat ga je neslo le proti deročemu izviru sredi graščine, pa nekako ni mogel razumeti, zakaj se ne strinjam z njegovo izbiro. Sicer je pa v muzeju prav užival, s svojimi mastnimi ročicami potacal polovico vitrin in bil najbolj vzhičen nad izložbo z nagačenimi vidrami in močvirskimi pticami.
Pri Tastarejši tudi ni šlo brez razočaranj, vsaj pri ribji zbirki, kjer je le nekaj napol praznih panojev. Kaj jo je pri tem užalostilo, ne vem, mogoče je bilo to zaradi dejstva, da so ribe v naši družini prav posebna tema. Zaradi svoje averzije do tega tipa bitij sem že takoj na začetku Najdražjemu predočila ultimat, da se kakršen koli poskus, da bi mi v prehrano podtaknil kar koli ribjega oz. morskega, konča - z ločitvijo. Očitno sem pri tem izpadla dovolj resna, da je presenetljivo diskreten, kar se tiče rib, in se recimo z ribjo konzervo umakne v drugo sobo ali celo drugo nadstropje. Je pa Tastarejša hitro zakapirala, da mi z ribami lahko nagaja, in tako se kar naprej heca, da mi bo skuhala - ribe … No, v Bistri pač ne, mala! Seveda je bilo pa tudi njej v muzeju všeč, kot je pač triletnicam lahko. Takole je potekal najin pogovor po ogledu v avtu, tik preden je mrknila za nekaj ur:
Jaz: "A ti je bilo všeč v muzeju?"
Ona: "Ja, mi je bilo, ja."
Jaz: "Kaj pa ti je bilo všeč?"
Ona: "Sukala bi se moja mala …" Tista pesmica, ki smo jo prepevali vse dopoldne, v muzeju pa sploh ne. Toliko o verodostojnih povratnih informacijah od otrok.
Jaz sem bila pa tudi razočarana. Kajti v moji osebni zgodovini ima Tehniški muzej posebno mesto - menda sem pred toliko leti, da se ne spodobi več povedati, ob navdušenju nad vitrino z nagačenim medvedom kar shodila! No, zdaj so pa vitrine z nagačenimi živalmi še najbolj staromodni del razstave, samo tisto z medvedom so pa posodobili in tako sem anekdoto o začetkih svoje mobilnosti morala povedati na suho.
Upam, da vam je uspelo ugotoviti, da v resnici v Tehniškem muzeju v Bistrici nismo bili razočarani, pač pa ravno nasprotno in čez leto ali dve bomo z veseljem spet prišli. Menda bodo takrat naši interesi in razumevanje sveta že nekoliko širši in tudi Mali se ne bo več enakopravno navduševal tako nad električnimi kabli in pomožnimi stolčki kot nad razstavnimi eksponati. Kdo ve, morda nas ob tej strasti do kulture in izobraževanja odnese celo v kako galerijo ...
 |
| Nekaj je pa le bilo od ribiškega dela. |
 |
| S poslednjimi atomi moči |
Ni komentarjev:
Objavite komentar