Pri mojem Malem smo v zadnjem času prečkali kar nekaj prelomnic. Ene so bile bolj, druge manj dramatične, vse pa nam življenje počasi obračajo v običajnejšo smer.
Najbolj revolucionarna in najopaznejša je seveda samostojna hoja, s katero se je krivulja, ki označuje zahtevnost življenja z otročičem, naenkrat obrnila navzgor. Kar naenkrat mi ni več treba vsako sekundo ždeti ob Malem, ampak ga lahko pustim, da razmetava na južnem koncu dnevne sobe, ko kaj rabi, pa se sprehodi na sever, kjer se ukvarjam s kakim prijetnim gospodinjskim razvedrilom. Kar naenkrat se že sama zabavata s sestrico (če seveda odmislimo nesrečne kocke) in prirejata dirke okrog jedilne mize, ki se zaključijo v kotu za smetmi v kuhinji. Zakaj se zraven režita kot pečena mačka, je odraslim nedoumljivo. Midva z Najdražjim se ob tem še drživa za glavo, kajti glava Malega je slab centimeter oddaljena od vogala mize, ampak zaenkrat nevarne ovinke še zvozi brez bolečih srečanj.
Dejstvo, da je Mali tako mobilen, pa postavlja pod vprašaj usodo plastičnega tobogančka, ki nam je v zimskih mesecih nudil nekaj notranje telovadbe. Med pripravljanjem zajtrka sem se ozrla po sobi, in glej ga zlomka, Mali se mi je veselo smejal z vrha. Menda mi ni treba omenjati, kako po levje me je odneslo tja. Druga akrobacija tega tipa se je končala z jokom in stokom, tako da komaj čakam, da bo predolga zima milostno dovolila selitev tobogančka na vrt.
Pri Tastarejši sva se z Najdražjim kot ambiciozna starša angažirala s knjigami že skoraj od porodnišnice naprej - in ponosno povem, da z velikim uspehom -, pri Malem pa sva bila precej bolj ležerna. Ampak potem ko je shodil, se je odločil, da je čas tudi za njegov intelektualni razvoj, in zdaj ves dan za odraslimi nosi knjige, pri branju pa od vznemirjenja napeto stiska pesti. Očitno že zna ceniti dober suspenz, pa čeprav se v kartonkah ne zgodi nič bolj napetega od mijavkanja, mukanja in brmbrmanja.
Po nedeljski turi (če lahko tako rečemo tistemu sprehodiču) smo šli na kosilo v gostilno in Mali je pridno goltal narezane špagete, mleto meso s pice in pečen krompir. Šele v avtu sem se zavedela, da nismo naročili ničesar tekočega. Pa ne, da nismo hoteli, ampak razen goveje juhe z rezanci, od katere imamo bolj kot ne samo packarijo, na jedilniku ni bilo nič dojenceljnom prijaznega. No, po novem lahko ob taki izbiri mirno rečem: pa kaj, mi se bomo vseeno najedli!
Študirala sva polno škatlo miniaturnih gumijastih figuric. Mali jo je najprej tresel in prenašal sem ter tja, z nekaj oklevanja pa sva jo le odprla. Oklevanja zato, ker sem vedela, kaj bo sledilo. Mali je prvo stvarco, ki mu je prišla pod roke, takoj nesel v usta.
"Ne," sem mu rekla in mu jo vzela.
Pogledal me je, prijel drugo in jo dal v usta. "Ne."
Pa tretjo … "Ne!"
Bolj kot sem mu govorila ne, hitreje je skušal v usta vtikati igračke, bolj so se mu svetile oči in bolj navihano se je smejal. Sicer me je zanimalo, do kam bo še želel preizkušati meje, ampak ker zrelejši popusti, sem mu nato v roke potisnila nekaj drugega. V igrah trmaste vztrajnosti odrasli proti otrokom pač nimamo šans. Ob teh zametkih preizkušanja mej pa sem postala kar malce otožna. Končalo se je obdobje, ko sem bila lahko samo neskončno ljubeča, bogovsko vseodpuščajoča mama. Naj se nega torej neha, naj se vzgoja začne!
 |
| Tako mikavno za v usta ... |
Prelomnica št. 1: hoja
Najbolj revolucionarna in najopaznejša je seveda samostojna hoja, s katero se je krivulja, ki označuje zahtevnost življenja z otročičem, naenkrat obrnila navzgor. Kar naenkrat mi ni več treba vsako sekundo ždeti ob Malem, ampak ga lahko pustim, da razmetava na južnem koncu dnevne sobe, ko kaj rabi, pa se sprehodi na sever, kjer se ukvarjam s kakim prijetnim gospodinjskim razvedrilom. Kar naenkrat se že sama zabavata s sestrico (če seveda odmislimo nesrečne kocke) in prirejata dirke okrog jedilne mize, ki se zaključijo v kotu za smetmi v kuhinji. Zakaj se zraven režita kot pečena mačka, je odraslim nedoumljivo. Midva z Najdražjim se ob tem še drživa za glavo, kajti glava Malega je slab centimeter oddaljena od vogala mize, ampak zaenkrat nevarne ovinke še zvozi brez bolečih srečanj.
Dejstvo, da je Mali tako mobilen, pa postavlja pod vprašaj usodo plastičnega tobogančka, ki nam je v zimskih mesecih nudil nekaj notranje telovadbe. Med pripravljanjem zajtrka sem se ozrla po sobi, in glej ga zlomka, Mali se mi je veselo smejal z vrha. Menda mi ni treba omenjati, kako po levje me je odneslo tja. Druga akrobacija tega tipa se je končala z jokom in stokom, tako da komaj čakam, da bo predolga zima milostno dovolila selitev tobogančka na vrt.
Prelomnica št. 2: knjige
Pri Tastarejši sva se z Najdražjim kot ambiciozna starša angažirala s knjigami že skoraj od porodnišnice naprej - in ponosno povem, da z velikim uspehom -, pri Malem pa sva bila precej bolj ležerna. Ampak potem ko je shodil, se je odločil, da je čas tudi za njegov intelektualni razvoj, in zdaj ves dan za odraslimi nosi knjige, pri branju pa od vznemirjenja napeto stiska pesti. Očitno že zna ceniti dober suspenz, pa čeprav se v kartonkah ne zgodi nič bolj napetega od mijavkanja, mukanja in brmbrmanja.
Prelomnica št. 3: naročanje v gostilni
Po nedeljski turi (če lahko tako rečemo tistemu sprehodiču) smo šli na kosilo v gostilno in Mali je pridno goltal narezane špagete, mleto meso s pice in pečen krompir. Šele v avtu sem se zavedela, da nismo naročili ničesar tekočega. Pa ne, da nismo hoteli, ampak razen goveje juhe z rezanci, od katere imamo bolj kot ne samo packarijo, na jedilniku ni bilo nič dojenceljnom prijaznega. No, po novem lahko ob taki izbiri mirno rečem: pa kaj, mi se bomo vseeno najedli!
Prelomnica št. 4: meje
Študirala sva polno škatlo miniaturnih gumijastih figuric. Mali jo je najprej tresel in prenašal sem ter tja, z nekaj oklevanja pa sva jo le odprla. Oklevanja zato, ker sem vedela, kaj bo sledilo. Mali je prvo stvarco, ki mu je prišla pod roke, takoj nesel v usta.
"Ne," sem mu rekla in mu jo vzela.
Pogledal me je, prijel drugo in jo dal v usta. "Ne."
Pa tretjo … "Ne!"
Bolj kot sem mu govorila ne, hitreje je skušal v usta vtikati igračke, bolj so se mu svetile oči in bolj navihano se je smejal. Sicer me je zanimalo, do kam bo še želel preizkušati meje, ampak ker zrelejši popusti, sem mu nato v roke potisnila nekaj drugega. V igrah trmaste vztrajnosti odrasli proti otrokom pač nimamo šans. Ob teh zametkih preizkušanja mej pa sem postala kar malce otožna. Končalo se je obdobje, ko sem bila lahko samo neskončno ljubeča, bogovsko vseodpuščajoča mama. Naj se nega torej neha, naj se vzgoja začne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar