Čisti luksuz

Planeti so se čudežno poklopili in tako sva si z Najdražjim lahko privoščila pol dneva zase in za turno smuko. Že drugič v enem mesecu - čisti luksuz! In kot je običajno pri luksuzu, bi se ga človek lahko kar hitro navadil …

Na vrhu se je celo pokazalo sonce.

Da mladiča ne bi shirala v najini odsotnosti, sva si izbrala hiter skok na Blegoš iz Potoka. Dobro znana tura, a polna presenečenj. Nekoliko presenečena vse do koče nisva srečala nikogar, še na skromnem parkirnem prostoru na začetku poti sva bila edina. Presenetilo naju je tudi, da se kljub trenutni porazni treniranosti nisva pretirano mučila, in nadvse nenavadno je bilo, da je bilo na vrhu, kjer običajno tako piha, kar prijetno toplo. Spremljanje forumov je eno, ko stvari vidiš v živo, pa nekaj čisto drugega, tako da naju je osupnila tudi količina snega - plošča z napisanim razgledom na vrhu je zdaj le uporabna klopca. Najbolj simpatično presenečeno pa je Najdražji na vrhu ugotovil: "Noro, kako je fajn, če lahko na vrhu samo si, ne da bi moral na kogar koli paziti."

Smuka je bila pa tudi nad pričakovanji. Običajni daljšnici čez travnike sva se odpovedala in smučala po poti vzpona mimo koče, saj sva tako v gozdu ujela kar nekaj višinskih metrov nekakšnega pršiča. In - spet malo presenečena - znova ugotovila, da človeku le redkokatera stvar v kratkem času tako visoko dvigne raven hormona sreče kot dobra turna smuka. Še skozi soteskico, v kateri sem pričakovala kako manj užitno skorjo, je kar dobro šlo po malo težjem snegu.

Tudi v soteskici ni bilo slabo.

Razgledna plošča/klopca na vrhu

Najdražjemu so pancarji presenetljivo še zdržali. Če upoštevamo, da jih je podedoval od mojega brata, ki jih je smučarsko že dodobra namučil, je to res odličen izkoristek! Res pa so zdaj uporabni le še z izdatno pomočjo silvertejpa, tako da sva se strinjala, da bi kazalo razmisliti o zamenjavi. Ampak glede na to, da bova srečna, če si bova to sezono utrgala še enega ali dva turna smuka, tudi ne bo konec sveta, če bo Najdražji še malo tovoril s sabo tisti težko, skoraj čisto polno rolo silvertejpa.

Največji luksuz pa naju je čakal, ko sva se vrnila domov. Mladiča sta ga še lumpala po hrib(čk)ih s starima staršema, tako da sva lahko opremo pospravila v miru in s skoraj nekakšnim guštom, ne da bi morala kogar koli paziti, zabavati ali tolažiti. A kar brez skrbi, ugodje ni trajalo dolgo in zvečer sem potrebovala kar kake pol ure, da sem pospravila igrače, razsute po vsej dnevni sobi. Za trening možganov sem se pa lahko pohecala še z napol dokončano sestavljanko afriških živali - pa recite, če to ni to, kar človek potrebuje ob koncu dneva!

Smuk proti koči